Zelo poseben dan je. V hiši ni nobenega hrupa, vse je pospravljeno, nihče ne zamuja, nikogar ni treba nikamor peljati ali spomniti na kakšno obveznost, nihče ne kliče iz stranišča, trampolin je prazen, kolesa pospravljena… Ja tudi to se zgodi, z ženo sva ostala sama. Vsi otroci so zdoma in to je prav poseben občutek. Mir. Tišina.
Najprej sploh nisva dojela, potem sva se vprašala ali spomniva, kdaj v zadnjih nekaj letih sva bila čisto sama. Nisva se mogla domisliti. In potem? Ko sva prišla iz službe, sva na hitro naredila načrt. Kopalke in brisačo sva spakirala v minuti in v naslednji sva se usedla v avto in peljala proti morju. Nič odvečnega ni bilo treba pripraviti, plenic, flaške z mlekom ali skiroja, rolerjev in žoge. Čez uro sva že čofotala v Fiesi in potem ob sončnem zahodu lizala sladoled v Portorožu. Nepojmljivo.
Ugotovila sva, da še znava uživati v družbi drug drugega, da se lahko pogovarjava tudi o drugih stvareh, ne samo o otrocih, nalogah, jedilnikih… Bilo nama je lepo. Posebno.
No, na poti domov nama je že nekaj manjkalo, a sva vse uredila z nekaj telefonskimi pogovori. Jutri bo nov dan in počasi se bomo spet vrnili v stare kolesnice. A spomin bo ostal.
Žal je tako, da se premalokrat zavedamo, da sta za dobro počutje v družini najbolj odgovorna zakonca. In če sama ne »delata« na odnosu, kaj lahko pričakujemo od njune družine? Zato je tak dan, ki ga posvetita drug drugemu, dragocenejši od najdragocenejšega kamna…