»Steletovo nagrado za življenjsko delo v konservatorstvu prejme Sonja Ana Hoyer. Steletova priznanja prejmejo Nika Leben za odkritje in prenovo baročne dvorane v radovljiški graščini, Marija Radmilovič za ureditev viničarije Kebl v Slatini v Slovenskih goricah in nadžupnik iz Rogatca Andrej Grobelnik za prizadevanja pri prenovi sakralne dediščine.
Nadžupnik iz Rogatca Andrej Grobelnik je leta 1983 prevzel skrb za nadžupnijo Rogatec in sv. Rok ob Sotli. Večina tamkajšnjih sakralnih objektov je bila v slabem stanju in tako se je sistematično lotil obnovitvenih del. Dela so bila, je zapisano v utemeljitvi, izvedena kakovostno in v skladu s konservatorskimi načeli. Obnovo je popisal v publikaciji Sopotnica življenja. Najbolj obsežna in zapletena je bila obnova cerkve sv. Jerneja. Stavba je bila statično sanirana, na novo prekrita, obnovljena je bila njena zunanjost, v notranjščini pa so bile restavrirane baročne freske, večina baročnih oltarjev in druga oprema. Cerkev je zažarela v prvotni baročni barvitosti.«

Takole pravijo uradni podatki o nagrajencih in še posebej o nadžupniku Andreju Grobelniku iz Rogatca. Vesel sem, da so tudi državne institucije prepoznale njegov trud za ohranitev naše sakralne dediščine. Zdi se mi, da je to majhna, a pomembna gesta, ki nam pove, kako pomembni so oskrbniki zakladov, na katere smo lahko vsi ponosni. Pomenljivo se mi je zdelo, ko je v pogovoru omenil, da sprejema to priznanje, kot eden izmed mnogih sobratov duhovnikov, ki so si in si še prizadevajo, da bi naše kulturno bogastvo ostalo ohranjeno tudi za bodoče rodove. Poudaril je, da bi morali tudi to omenjati v povezavi z duhovniki, ki jih nekateri več kot krivično imenujejo krvosesi… ampak tako je pač stanje duha v Sloveniji.
Vesel sem, da so med nami taki duhovniki kot je nadžupnik Andrej Grobelnik, ki s skromnostjo in preudarnostjo skrbijo tako za duhovno kot materialno dediščino. Kot je poudaril nagrajenec sam, je prva skrb za pastoralo, šele po tem lahko pride skrb za druge stvari. Čestitam!

Prav žalosti me, da je nekaj predpraznične nestrpnosti pljusknilo prav v času radijskega misijona. Ravno v teh dneh so lansirali pobudo o poimenovanje ene izmed cest v Ljubljani po pokojnem maršalu, ob preverjanju kaj ponujajo druge radijske postaje v času misijonskih nagovorov, pa sem naletel ravno na Studio ob 17. h, kjer je kulturna ministrica kazala elemente nestrpnosti v smeri Blejskega otoka. Kot dve kaplji grenkobe za kupo kisa, sta se mi zdeli. In to v dneh, ki naj bi bili posvečeni globlji pripravi na praznike.
Danes poimenovati ulico po Josipu Brozu, ko so se mu odrekli tudi skrbniki revolucije, je izraz stanja duha na Slovenskem. Vsaka akcija sproži reakcijo in to je jasen odgovor tistim, ki so želeli kipe revolucionarjev pospraviti tja kamor sodijo, v muzeje. Če ima glede na svoje krvave zasluge, Tito lahko svojo ulico, zakaj je ne bi imela tudi Hitler in Stalin, pa morda še Jack Razparač, če za krvavo druščino ni premil? Res je, da je Tito del naše zgodovine, tega ne moremo in nočemo zanikati. Nikakor pa ni del take zgodovine, da bi mu morali posvečati ulice in mesta. Tito je totalitarni voditelj, ki je na plano priplaval v krvi svojih političnih nasprotnikov in takim ljudem se ulic pač ne posveča, razen v času ko je to zapovedano z totalitarnim zakonom.

Glede edinega slovenskega otoka, pa ne morem mimo argumenta moči s katerim nastopa ministrica Širca, ki zagovarja in nadaljuje pot revolucionarnega prava. Po vojni so Blejski otok namreč podržavili in prepustili propadu. Nič niso storili za vzdrževanje. Cerkev, zvonik, mežnarija, župnišče in Puščava so bili namreč odtujeni izključno zato, da jih Cerkev več ne bi imela v posesti. Zato se mi zdi, da je sprejemljivi sporazum, še vedno v škodo Cerkvi, čeprav se z njim strinja, zdajšnja oblast se pa ne...
Zato sem danes, kljub besedam vzpodbude, ki jih širijo misijonarji, žalosten. Ampak izgleda, da je taka naša pot: klic vpijočega v puščavi. Nikoli ne bomo vedeli, če nas je kdo slišal.

Včasih naredimo kaj takega, kar sicer ne bi. Na nek način nas projekt morda privlači, vendar pa na tem področju nismo strokovnjaki. Morda samo nismo prepričani vase, ali pa nam resnično ne leži. Tako sem se vsaj tri mesece »otepal« ilustracije, ki jo vidite v spodnjem delu. Nastala je sicer po predlogi, vendar pa je slikana originalno, v mešani tehniki, na papir. Vtisi ob koncu so, podobno kot likovna tehnika, mešani. Bi naredil še kakšno? Bi ne bil to prevelik odklon od poti, ki sem jo do zdaj prehodil? Morda pa se pokaže kak nov izziv, kakšna nova stezica, ki bi se lahko razvila v pot? Ne vem, presodite, pa mi napišite.
(Lahko pa samo zmolite, ker smo ravno v času radijskega misijona.)

Ljudje vemo, da smo si sami največja grožnja. Prenaseljenost, vpliv tople grede, globalno segrevanje, zmanjšana ozonska luknja… za vse to smo odgovorni ljudje s svojim neodgovornim ravnanjem in hlastanjem po dobičku. Vedno bolj postaja jasno, da bo treba v našem ravnanju nekaj spremeniti. Ampak kaj lahko stori nek ubogi posameznik? Lahko varčuje z energijo, ločuje odpadke, skrbi za to, da bo manj uporabljal avtomobil…, odgovarjajo ozaveščeni posamezniki.
Ampak kaj pomaga, če imamo idealno ločene odpadke, če se pripeljejo smetarji vse odpeljejo na isto deponijo? Kaj nam pomaga, če sami ugašamo luči, če izložbe ponoči svetijo, kot novoletne jelke? Kaj nam pomaga, če se odpovemo avtomobilu, ko pa ima vsaka povprečna družina vsaj dva?
No, nekateri mislijo, da je vseeno mogoče kaj storiti. Zato so si izmislili različne akcije. Kot naprimer ob tej in tej uri bomo vsi ugasnili vse električne aparate, ali pa dan brez nakupov, dan brez televizije, brez avtomobila, brez cigarete, brez interneta…

Vse to so seveda legitimne akcije, ki pa žal kakšnega posebnega vpliva (razen moralnega) nimajo. Nesmiselnost pozivanja k ugašanju električnih aparatov, lahko preverite sami, če se ob dogovorjeni uri odpravite opazovat v vašo sosesko (tako kot jaz), koliko ljudi jo je upoštevalo. Rezultat je prav uboren. Podobno je verjetno tudi z dnevom brez avtomobila, pa cigarete… Vsi se namreč tolažimo, da en sam ubog posameznik pač nima nobenega vpliva. In to žal drži. Dejstvo pa je, da nas bo k zavestnemu upoštevanju omenjenih akcij, prisilila šele stiska.

Da Jurij Souček na Cvetno nedeljo 5. aprila, praznuje 80 let, sem vedel že nekaj časa. Ob tem pripravlja dve slavnostni predstavi. Prvo za otroke v Mini teatru: "Pipi in Melkijad", simpatična pujska, prenesena v gledališko formo. Druga predstava, opera Tosca, pa bo na odru Ljubljanske Drame. Nastopil bo Teater Mobile, ki ga vodita z ženo Mileno Morača.
Ker se z Jurijem poznamo že dolgo, predvsem iz Dalmacije, kjer ima hišico na otoku Olibu, je pogovor stekel ob obveznem kramljanju, kdaj se tam vidimo. Jurij ima svojski smisel za humor, kar ga pri 80. ohranja vitalnega. Zelo zanimiv se mi je zdel tudi njegov odgovor na vprašanje, če se igralec sploh lahko upokoji. Pravi, da ne. Z gledališčem ostane pravi igralec povezan do konca. Morda ga pokonci drži tudi aplavz publike. In aplavzov je bil Jurij deležen veliko. Ker ni polovičar, si jih je tudi pošteno prigaral.

Ta zapis, pa je tudi nov mejnik na naši blogerski strani. Nove tehnične možnosti so nam namreč omogočile snemanje videa. Vse skupaj je bilo zelo hitro urejeno. Celo brez prefesionalne kamere. Za posnetek je poskrbel kar domači Canon ixus 860 IS. Tehnična obdelava posnetka je bila v rokah Izidorja Ščeka. Tako smo tudi z radijskim blogom stopili v video območje!
Pa sami presodite, kako je uspelo...