Prav žalosti me, da je nekaj predpraznične nestrpnosti pljusknilo prav v času radijskega misijona. Ravno v teh dneh so lansirali pobudo o poimenovanje ene izmed cest v Ljubljani po pokojnem maršalu, ob preverjanju kaj ponujajo druge radijske postaje v času misijonskih nagovorov, pa sem naletel ravno na Studio ob 17. h, kjer je kulturna ministrica kazala elemente nestrpnosti v smeri Blejskega otoka. Kot dve kaplji grenkobe za kupo kisa, sta se mi zdeli. In to v dneh, ki naj bi bili posvečeni globlji pripravi na praznike.
Danes poimenovati ulico po Josipu Brozu, ko so se mu odrekli tudi skrbniki revolucije, je izraz stanja duha na Slovenskem. Vsaka akcija sproži reakcijo in to je jasen odgovor tistim, ki so želeli kipe revolucionarjev pospraviti tja kamor sodijo, v muzeje. Če ima glede na svoje krvave zasluge, Tito lahko svojo ulico, zakaj je ne bi imela tudi Hitler in Stalin, pa morda še Jack Razparač, če za krvavo druščino ni premil? Res je, da je Tito del naše zgodovine, tega ne moremo in nočemo zanikati. Nikakor pa ni del take zgodovine, da bi mu morali posvečati ulice in mesta. Tito je totalitarni voditelj, ki je na plano priplaval v krvi svojih političnih nasprotnikov in takim ljudem se ulic pač ne posveča, razen v času ko je to zapovedano z totalitarnim zakonom.

Glede edinega slovenskega otoka, pa ne morem mimo argumenta moči s katerim nastopa ministrica Širca, ki zagovarja in nadaljuje pot revolucionarnega prava. Po vojni so Blejski otok namreč podržavili in prepustili propadu. Nič niso storili za vzdrževanje. Cerkev, zvonik, mežnarija, župnišče in Puščava so bili namreč odtujeni izključno zato, da jih Cerkev več ne bi imela v posesti. Zato se mi zdi, da je sprejemljivi sporazum, še vedno v škodo Cerkvi, čeprav se z njim strinja, zdajšnja oblast se pa ne...
Zato sem danes, kljub besedam vzpodbude, ki jih širijo misijonarji, žalosten. Ampak izgleda, da je taka naša pot: klic vpijočega v puščavi. Nikoli ne bomo vedeli, če nas je kdo slišal.