Zanimiv dan je bil. Na Otoku še vedno rastejo šparglji. To smo ugotovili pa dopoldanskem košenju in urejanju okolice, ki je kar klicala koso. Žal je sicer precej suho in domačini nestrpno čakajo na dež. Tudi mi jim ga nismo prinesli.
Popoldne pa je bil čas za morje. Ima tam nekje 15 do 17 stopinj, odvisno kako globoko greš. Neopren varuje pred mrazom. Namesto hobotnice se je na ost ujela sipa. Ravno za rižoto jo bo. Črno seveda.
In potem na večer, ko je postalo jasno, da ne bo deževalo, smo strmeli v zahajajoče sonce. Vem, da so fotografije sončnih zahodov umeščene med fotografski kič, pa vseeno. Kar sedeli smo in nemo zrli proti rdeči pomaranči, ki je za oblaki tonila v morje. Vsak dan dvakrat lahko opazujemo ta čudežni trenutek, ko se zavemo naše majhnosti, a priznati si moramo, da tega ne storimo. Zjutraj je tako težko vstati s soncem, zvečer pa nas vseh vrst obveznosti in seveda »TV kapelica« odvrnejo od tega, da bi se zavedli svoje majhnosti. Namreč ravno na to vsakič znova pomislim, ko strmim v sonce nad obzorjem. Med soncem in nami je ogromna razdalja in mi smo le prahci v vesolju. Že sončna svetloba, brez katere ne bi bilo življenja, do nas potuje nekaj minut.
In še nečesa se vedno znova zavem na Otoku. Da tukaj čas mineva drugače. Kljub temu, da smo tukaj šele nekaj več kot en dan, se zdi, kot da smo prišli že zdavnaj. Mir kraja, kjer ni prometa, je izven sezone naravnost osupljiv. Človek skoraj fizično čuti, kako se mu polnijo baterije.
