Včasih ostanemo brez besed. Karkoli bi rekli je odveč. Beseda le veča bolečino, ki stiska v prsih…

Kolegica, nekdaj radijka, je pred dnevi opazila, da sedemletni sin slabo vidi. Barvice s katerimi je risal, si je ogledoval zelo od blizu, knjige je bral drugače kot običajno in na izletu v gorah je nekajkrat padel, kar mu ni bilo podobno. Sicer pa se ni nič pritoževal, nič ga ni bolelo.

Kljub temu so bili znaki dovolj za obisk pri zdravniku, ki je takoj posumil, da je nekaj narobe. Sledilo je slikanje glave in takrat se ji je svet obrnil na glavo. Slikanje je pokazalo hitrorastoči možganski tumor v velikosti žogice za namizni tenis. Dogodki so si sledili z bliskovito hitrostjo. Slikanja, preiskave, takojšnja terapija z zdravili in tudi operacija.

Pogovori z zdravniki niso bili pretirano optimistični, vse kar sta z možem lahko ugotovila je bilo, da bo sinovo življenje zdaj precej drugačno.

Kot veriga smo se povezali v molitvi, drugega tako ne moremo storiti. Za vsem skupaj pa je kljuvalo vprašanje, zakaj? Odgovora ni. Je skrivnost. Še pred tednom razigrani, prijetni fantič na počitnicah, družina z načrti za prihodnje dni, novo šolsko leto…, ima zdaj bolnika na intenzivni negi. V pogovoru z mamo, smo lahko začutili veliko zaupanje, da bo še vse dobro, ali vsaj, da bo tako, kot je prav.

»Saj drugega tako ne morem storiti, kot zaupati,« je nekako vdano povedala. Vsa naša dejanja so ob tem prazna, neustrezna, kot bi hoteli z rokami prijeti veter.

Gospod je življenje dal, lahko ga tudi vzame. Ob taki preizkušnji se zavem, kako velik in dragocen je dar življenja, je človek, ki sedi nasproti in ti gleda v oči. Mi bomo za malega heroja, ki je hotel čimprej na operacijo, molili še naprej. Morda bo naša prošnja uslišana, morda bodo nekateri v njej našli moč, da bodo težke trenutke lažje prenašali.