Počitnic je nepreklicno konec. In če je konec počitnic, tudi poletja ni več. To pomeni, da bomo poleg novih obveznosti, dobili tudi novo garderobo. Drevesa nas že opozarjajo, da ni več vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi. Listje se je začelo barvati, vsakič ga je več pod drevesi. Prijatelji so prišli včeraj z morja. Za njih je bil preskok še bolj viden. Več kot 30 stopinj je bilo tam, tu pa dobrih 20... Še pred dnevom so se neobremenjeno nastavljali soncu in se kopali v prijetno toplem morju, danes zavijajo zvezke za šolo. In šola, novo šolsko leto, daje vsemu skupaj nek počet novosti. Torbe dišijo po novem. V njih so novi čisti zvezki, nove še nerabljene barvice, nove copate, kajti tiste od lani so premajhne. Vsaj prvih nekaj dni, bo šola nekaj svežega. Pisali se bodo novi urniki, nove popoldanske aktivnosti, vse bo še polno novih možnosti. In to takrat, ko začenjamo zadnjo tretjino leta. Osupljivo. Pravzaprav tako običajno, a vendar s kančkom skrivnosti. Bomo dobro začeli? Se bomo veliko naučili? Nam bodo testi šli od rok? Se bomo dobro razumeli s sotrudniki? Seveda! Optimizem je že dober znak za uspeh. Nekaj bomo storili mi, nekaj drugi in vse se bo izšlo, kot se mora, ali še bolje! Veliko uspeha želim.

Zadnji poletni izlet smo posvetili primorski. Malo zaradi lepe narave, malo zaradi nezahtevne poti, malo pa zaradi Sinjega vrha, kjer te vedno radi sprejmejo. Pa še dve štampiljki Slovenske planinske transfarzale so lahko otroci danes vknjižili v Dnevnik mladega planinca…
»Koča na Čavnu (Bavčarjev dom) je odprta celo leto ob sobotah, nedeljah in praznikih; junija in avgusta pa od četrtka do nedelje in ob praznikih.« Te informacije žal nismo imeli, zato smo po več kot uro dolgem pohodu po cesti, pred kočo ostali pred zaprtimi vrati. Še dobro, da nas je razgled ob koči potolažil, da nismo preveč žalovali za hladnimi napitki, ki so jih nadomestili tisti iz nahrbtnika. Pogled na Vipavsko dolino in morje pa se nam je nepozabno vtisnil v spomin.

Pogled proti morju, na Tržiški zaliv

Pogled na Vipavsko dolino proti Sinjemu vrhu

In še cvetoče rožice ob naši poti

Potem smo se odpravili še proti Sinjemu vrhu, ker so otroci hoteli videti razstavo Umetniki za Karitas. Ta bo zdaj tam na ogled še ves september. Presenetila nas je makedonska slikarka Lenče Mitevska, ki tam še vedno ustvarja. Pripravlja namreč razstavo, ki bo na ogled v Sloveniji. Tako smo obujali spomine na kolonijo in skupaj pregledali, kar je v teh dneh ustvarila. Bil je poln dan, z ravno pravšnjo mero športa in kulture!

Ob 10 letnici Slomškove beatifikacije, 150 letnici prestavitve škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in ob 15 letnici radia Ognjišče, bomo radijci pripravili kolesarsko romanje iz Ponikve, preko Celja v Št. Andraž in nato v Maribor. To se bo zgodilo med 21. in 23. septembrom, ko bo v mariborski stolnici tudi molitvena noč z neposrednim radijskim prenosom. Pot bo dolga približno 180 kilometrov, razdelili smo jo na dva dneva, višinske razlike pa še nismo izračunali. Prijavila se je že ekipa, ki bo kolesarila, ostali sodelavci bodo skrbeli za neposredna javljanja iz Slomškovih krajev. Radijski program bo v teh dneh popolnoma posvečen Slomškovim življenjskim postajam. Mislim, da bo to lepa obeležitev zgoraj navedenih obletnic.
Seveda pa tak projekt zahteva tudi trening. Zato smo se že začeli pripravljati na naporno vrtenje pedalov. Jaz sem se z otroki že dvakrat podal na popoldansko razmigavanje. Prvič smo naredili krog po Ljubljani (okoli Rožnika v center in nato čez Šiško domov), danes pa smo odkolesarili mimo Šentvida v Medvode in nato čez Pirniče in Tacen domov. Glede na to, da smo koles (sploh mlajši) nevajeni, nam je šlo kar dobro od nog. Ostaja nam še mesec dni in verjamem, da nam bodo priprave uspele. Kjer je želja, tam je moč!

Vedno se mi je zdelo, da je nekaj čudnega pri praznovanju rojstnih dni. Ne mislim na zabave ali obdarovanja, ampak na dogodek sam. Praznovanja so vedno povezana s pomembnimi obletnicami važnih dogodkov iz preteklosti. Nekaj na kar smo ponosni in s čemer se identificiramo. Se pravi državni, verski, kulturni, zgodovinski dogodki. Taki, ki so spreminjali zgodovino, za katere se je bilo treba truditi, za nekatere tudi umreti…
Pri praznovanju rojstnega dne pa ne gre za nič od tega. Svojega rojstva si nismo izbrali sami, je le trenutek, ki je nastopil že po (praviloma) devetih mesecih našega obstoja. Ob rojstvu smo le ugledali dnevno svetlobo, zadihali zrak z našimi pljuči in zajokali. Tega dogodka se niti ne spominjamo, zato lahko le verjamemo staršem in uradnim podatkom, kdaj naj bi se to zgodilo. Sami za to nismo storili nič in tista, ki bi jima morali čestitati ob rojstnem dnevu, sta pravzaprav otrokova starša. Mama, ki je (lahko) več ur v bolečini rojevala in oče, ki večkrat v skrbeh bodril ženo. Vse bolečine in skrbi sta se jima povrnile v trenutku in ta trenutek je bil njun! Zato ob obletnicah rojstva večkrat pravim, da se spomnite svojih staršev. Če sta še živa, ju pokličite in se ju spomnite, če nista, bo tudi obisk Božje njive, del zahvale za vaš obstoj. In ta obstoj ni naključen. Nekje je bil zapisan, podarjen. Brez lastnega zasluženja, kot dar. Največji dar kot ga človek lahko da!

Vsako naše dejanje ima neko posledico. Če vržemo kamen v vodo, ta zavalovi, če se udarimo nas boli, če mi udarimo, boli nekoga drugega, povzroči pa lahko tudi vojno… Svet je zaradi vsakega našega slabega dejanja slabši in zla je več. Vsi vemo, da se vojna, ki jo bojujejo vojaki, vendarle konča za mizo, ko politiki sprejmejo mirovno pogodbo. Če bi se tega zavedali, bi bilo manj spopadov, ker bi se trudili prej dogovoriti preden bi tekla kri. Kajti ko teče kri, se ustvarijo tudi take rane, ki se nikoli ne zacelijo (v družini, sosedstvu, med narodi…).
Vendar pa te silnice (hvala Bogu) potekajo tudi v obratni smeri. Če nekoga objamemo, mu izrazimo svojo naklonjenost, mir in ljubezen. Kjer pa je ljubezen, vojna nima kaj iskati. Svet je zaradi takih dejanj boljši in zla je manj. Če se med seboj pogovarjamo in spoznavamo, ni razloga, da se ne bi razumeli in če je prisotna še ljubezen do sočloveka povezana z odpuščanjem, potem ni prostora za slabo. Rane se ne naredijo, ali pa se kmalu zacelijo. Vsako dobro je korak proti temu cilju.
Sprašujem se: ali je svet po Sinjem vrhu kaj boljši, kot je bil? Lahko vzgled ljudi, ki so teden dni živeli (tudi) za druge, lahko sproži kakšno podobno reakcijo v krutem običajnem svetu pehanja za materialnim? Je res le zlo in pogled na kri tisto, kar premakne slehernika danes?
Verjamem, da je vsako prizadevanje za dobro, kakor drobna luč sredi teme. Zato bi si želel, da bi naši časniki en dan pisali samo o dobrih stvareh. O tistih na katere bi bili lahko vsi ponosni! Morda bi s tem sprožili domine dobrote...