Na koseških postnih predavanjih smo gostili ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa. Pred polno dvorano je spregovoril o vrednotah na katerih lahko gradimo naše življenje. V predavanju nas je od bioloških, socialnih in družbenih vrednot pripeljal k moralnim. In ko rečemo vrednota si dejansko največkrat predstavljamo morale vrednote kot so pravičnost, poštenost, srčnost, dobrota… Bil je duhovno bogat večer. Kljub obilici dela, ki ga nadškof nedvomno ima, si je vzel čas in prišel na srečanje z ljudmi iz župnijskega občestva. Prepričan pa sem, da so taka srečanja pravzaprav zelo pomemben del škofovske službe. Poučevanje v verskih temah, srečevanja z verniki, preverjanje stanja na terenu. Vse to so neprecenljivi gradniki škofovskega dela.
Tako Stres kot pred njim Turnšek, sta predavala ob pomoči računalniške projekcije. Na tak način tudi svojim duhovnikom kažeta nove načine za podajanje Evangelija. Evharistije in molitve res nič ne more nadomestiti, obstaja pa vrsta poti, kako lahko namesto pridige še nagovoriš ljudi ob različnih prilikah. Za Stresa vem, da se je sam naučil obrti računalniške projekcije in zdaj večinoma nastopa na tak način, tako pred birmanci, kot pred drugimi skupinami.
Morda sem se tokrat prvič zavedel, da so na predavanju umanjkali nekateri ljudje, ki bi jim še kako koristilo slišati nadškofove besede spodbude. Obisk je bil sicer zelo dober, vendar pa je manjkalo kar nekaj parov iz zakonskih skupin. Iz širšega cerkvenega vidika si ne znam predstavljati, kaj se lahko zgodi na terenu, če se izgubijo zakonski pari na katerih pravzaprav vse sloni, od vzgoje otrok naprej. Zato je tukaj še veliko dela za Sejalca, ki seje Besedo!

Klici različnih agencij, ki „preverjajo“ naše nakupovalne in druge navade, merijo javno mnenje in podobno, znajo biti včasih prava nadloga. To se še posebej pokaže, ko sediš na stranišču, v sobi pa neusmiljeno zvoni. Ker kar ne neha, tečeš v nizkem drncu s spuščenimi hlačami, misliš si, očitno je nekaj nujnega! Morda je kdo od znancev v stiski, zgodila se je kaka nesreča... Pa ni nič takega, le „iz te in te agencije, bi nam radi zastavili nekaj vprašanj“. Konec prizora si omislite sami.
Seveda vem, da niso tisti, ki kličejo nič krivi. Navadno gre za študente ali pa ljudi, ki so, ker ni bilo primernejše službe, pristali tam. Dopuščam pa tudi, da je tako delo komu tudi izziv...
Kakor koli že, včasih je človek za telefonske ankete bolj dovzeten, včasih manj... in tako lahko nastane tudi kaj primernega za 1. april, dan šaljivcev.

1.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Oprostite, zdajle ravno nimam časa, vas lahko pokličem kasneje?“
„Vas bomo mi poklicali gospod.“
„Ne, ne! Ne vem točno, kdaj bom končal, kar vašo številko mi dajte, pa vas pokličem.“
„Ja, gospod tega pa ne smem.“
„Kako? Ne smete mi dati vaše številke?“
„Nimamo te prakse gospod, da bi dajali svoje številke.“
„Zakaj pa ne? Ali nočete, da vas kličejo domov?“
„...Da...“
„Veste, jaz tega tudi ne maram!“

2.
„Dober dan kličem iz agencije...., delamo raziskavo o..., ali lahko dobim tistega polnoletnega člana vašega gospodinjstva, ki je imel zadnji rojstni dan?“
„Ne morete gospodična?“
„Zakaj pa ne?“
„Ker more govorit.“
„Oh, oprostite!“
„Nič hudega gospodična. Smo že marsikaj poskušali, ampak več od mahanja z repom in lajanja ne zna.“

3.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Oprostite gospa, se mi zdi da kličete iz neznane številke?“
„Res je gospod, imamo tak sistem, ki gre preko računalnika, saj vam bom vse razložila...“
„Gospa, jaz nikoli ne govorim z nekom, ki kliče iz neznane številke...!“
„Ampak gospod, saj vam bom vse razložila, ukvarjamo...“
„...če kliče iz skrite številke, nima čistih namenov...“
„...poslušajte me, saj vam bom razložila...“
„...ker se skriva...“
„...saj bi vam vse rada povedala...“
„...in jaz res nikoli ne govorim z neznanci, s skrito številko...!“

4.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Ravno molim, gospodična.“
„Oh oprostite, bom poklicala kasneje.“
„Zdaj ste me že zmotili. Bi se mi pridružili?“
„Kako prosim?“
„Če bi molili z mano? Ravno molim za mir. Znate moliti?
„...“
„Saj ni težko. Očenaš, pa nekaj zdravamarij. Človek se potem tako pomirjeno počuti.“
„...“
„No dajva, Očenaš, ki si v nebesih....“

5.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Kdo kliče?“
„Iz agencije kličem, merimo...“
„Oprostite slabo slišim, sem založil slušni aparat. Kaj ste rekli?“
„Iz agencije kličem, merimo javno...“
„Kam merite? Halo zelo slabo vas slišim.“
„Javno mnenje merimo gospod. Bi lahko...“
„Minka, Minka! Tukajle nekaj kličejo, bi radi nekaj merili, pa tako slabo slišim. Ja, kje je zdaj ženska? Počakajte gospodična, da pride žena. Ona bo bolj vedela.“
„Je že v redu gospod...“
„Kje si zdaj Minka? Mogoče je šla pa na vrt. Minka, Minka! Ja, ženska presneta, tukaj nekaj merijo, jaz pa ne slišim. Počakajte grem pogledat, če je zunaj. Minka, Minka!
„Bom kasneje poklicala gospod...“
„Kaj pravite? Kdo kliče? Minka, a tukaj sediš. A ne slišiš, da te kličem? A ti tudi nimaš slušnega aparata? Ja, kje si ga pa pustila? Ti bom pomagal poiskat...“
„...“

Hiša v kateri živim, je stara že sto let. Pred leti smo prenavljali stanovanje in takrat naleteli tudi na vprašanje dveh lončenih peči, ki sta bili v dveh sobah. Ker smo podrli vmesno steno, sta stali vsaka k sebi, vendar ne na sredini, bili pa sta tudi že dokaj „utrujeni“, zato smo se odločili, da ju podremo. Pečnice sem shranil v upanju, da eno peč nekoč postavimo nazaj, saj gre za lepa primerka. Ena peč je zelene barve, druga roza, nekatere pečnice so okrušene, nekatere ohranjene samo v eni barvi, skratka kar nekaj vprašanj se mi poraja. Ker pa imam rad staro in mi za dediščino ni vseeno, bi rad rešil vsaj tisto, kar se rešiti da. Se priporočam za kak namig, če ga kdo ima.

Ravno sem prebral nekaj o filmu, ki je bil posnet. In ker sem tudi sam pred časom nekaj pisal na to temo, besedilo prilagam. Morda bo komu zanimivo…

»Bistvena značilnost duha Opus Dei je, da nikogar ne jemlje z mesta, ki ga zaseda; še več, zahteva naj vsakdo izpolnjuje naloge in poslanstva svojega stanu ter lastnega poslanstva v Cerkvi in civilni družbi s kar največjo možno popolnostjo.« To so besede svetega Josemaria Escrivá de Belaguerja (1902 – 1975), španskega duhovnika ustanovitelja Gospodovega dela, ki že od leta 1928 širi sporočilo, da so vsi krščeni poklicani k svetosti in apostolatu.
Josemaria je leta 1927, dve leti po duhovniškem posvečenju, v Madridu doktoriral iz prava. Svoj apostolat je v tem času opravljal med revnimi, bolnimi in otroci. Sebe in številno družino je vzdrževal s predavanji in inštrukcijami. To je bilo obdobje precejšnje ekonomske stiske zanj in družino. Ko je 2. oktobra leta 1928 na duhovni obnovi po navdihu dobil idejo o ustanovitvi gibanja Božje delo (Opus Dei), se je tej ideji posvetil v celoti. Njen namen je uresničevanje poklicanosti, ki so jo kristjani prejeli ob krstu, namreč poklicanosti k apostolatu in svetosti. Tega dela se je lotil s spodbujanjem mož in žena na vseh področjih družbenega življenja, kajti vsak lahko doseže svoj cilj - svetost, na svojem področju delovanja, v svojem poklicu, med svojimi ljudmi. Ker se je že od začetka obračal predvsem na laike, je bil pravzaprav vizionar, ki je za kakih 40 let prehitel smernice, ki jih je kasneje potrdil 2. vatikanski koncil. Že leta 1930 je v Božje delo vključil tudi ženske v prepričanju, da so tudi one enakopravno odgovorne za izgradnjo civilne družbe in Cerkve kot moški, kar je bilo v tistem času prej izjema kot pravilo. Leta 1934 je izdal knjigo »Pot« (Il Camino), ki je do zdaj izšla že v več kot štirih milijonih izvodov. Španska državljanska vojna je dodobra zavrla širjenje Balaguerovega gibanja po Španiji, kajti to je bil čas preganjanja Cerkve, hkrati pa je bila čas zorenja in rasti v veri. Zato se je gibanje že med 2. svetovno vojno, še bolj pa po njej hitro razširilo po Evropi in Južni Ameriki. Leta 1943 je Josemaria laikom pridružil še Duhovniško družbo svetega križa, kjer delujejo duhovniki, ki so člani Božjega dela. V letih 1946 – 1950 je Božje delo pridobilo vsa papeška dovoljenja, ki mu omogočajo sodelovati pri poslanstvu Cerkve. Od leta 1948 so lahko člani tudi poročeni možje in žene, ki iščejo svetost v svojem stanu. Leta 1950 je Sveti sedež dovolil, da lahko z Božjim delom sodelujejo tudi nekatoličani, kar je odprlo poti za plodno sodelovanje med to ustanovo in številnimi predstavniki drugih nekatoliških cerkva in tudi drugih verstev. V petdesetih letih je bil pobudnik ustanovitve več poklicnih šol, višjih šol in univerz, pa tudi več bolnišnic in zdravstvenih domov. Kot je zapisal nekdanji tiskovni predstavnik Svetega sedeža dr. Joaquin Navarro Valls, je sv. Josemaria Escrivá de Balaguer »…svetost živel in ne o njej le govoril…« Način življenja, ki si ga je zamislil za Božje delo, je zato odgovor na razkristjanjeno družbo na začetku tretjega tisočletja, kjer so vrednote pojmovane kot nekaj konzervativnega, kjer marginalne skupine vdirajo v sredo družbenega dogajanja, kjer so modeli obnašanja in delovanja sprevrženi, kjer velja grdo za lepo, kjer prevladuje nihilizem v vseh oblikah in je narobe prav. Biti »svet« je v takem svetu opredeljeno kot »…neproduktivno in nevarno gorečništvo…«
Opus Dei deluje kot osebna papeževa prelatura, kot jo je predvidel Drugi vatikanski koncil. Ta je ponudil možnost ustanovitve prilagodljivih, elastičnih ustanov, ki naj bi prispevale k širjenju krščanskega sporočila in življenja. Gospodovo delo tako danes deluje v več kot šestdesetih državah sveta in šteje nad 85.000 članov. Ti so večinoma laiki, le dva odstotka je duhovnikov. Nekaj več odstotkov je laikov, ki se v celoti posvetijo delovanju v prelaturi. Imenujejo se numerariji živijo apostolski celibat, ter so Božjemu delu popolnoma na razpolago. Od leta 2003 deluje približno dvajset članov tudi v Sloveniji.

Slušatelji Socialne akademije so zaključili modul Komuniciranje. Kot človek iz medija, sem pomagal pri pripravi zaključne naloge, radijske oddaje. Srečali smo se že v začetku marca in takrat razmišljali o tem, kakšen je dober novinarski prispevek, na kaj je potrebno biti pazljiv pri pripravi novice, kako nastopiš v mediju in podobno.

Vesel sem, da sta bili skupini slušateljev uspešni in da bomo verjetno izvedli kar dve radijski oddaji. Ena skupina se je ogrela za socialno tematiko, druga pa je razmišljala o evroskepticizmu. Slušatelji morajo sami pripraviti scenarij za eno uro programa, naštudirati podatke, izbrati goste, jih poklicati in prositi za sodelovanje, nato pa izvesti projekt. Radio Ognjišče nudi vso podporo od studia do moderatorja, če ga skupina potrebuje. Tudi to je način da ljudi izobrazimo za udejstvovanje v javnosti, kajti dejstvo je, da smo na tem področju podhranjeni.