Prazniki so za nami. Bilo je vsega po malem: dela, zabave, izletov, domačih nalog, ognjemetov, hrane, branja, časa za družino, obiskov, praznovanja rojstnega dne… Ko se človek potem usede in zamisli uvidi, da je življenje res polno in da se je včasih potrebno le ustaviti in košček časa preživeti v tišini in miru. Urico ali dve blaženega miru smo si utrgali na sveti Ani, ki kraljuje nad barjem. Vreme ni bilo bogvekaj, vendar so oblaki tvorili gosto kopreno in s tem oblikovali zanimive oblike. Na vrhu je nekoliko pihali, kar pa otrok ni kaj dosti motilo. Brezskrbno so se lovili in videlo se je, da so polni energije. Prihaja nov dan, nov začetek v šoli in službi.

Ljubka cerkvica sv. Ane nad Podpečjo se vidi od daleč, z nje pa pogled prav tako daleč seže.

Na nasprotnem hribu je stara cerkev sv. Jožefa.

Pogled čez barje proti Vrhniki s težkimi oblaki, ki so obljubljali spremembo vremena.

Reka ima svojo strugo
in človek ima svojo pot;
reka se razlije ali posuši,
človek se razjoče ali onemi.
Pa vendar – v reki JE življenje
in tudi človek si ga želi.
(M. Kohne)

Čeprav se ne bo zgodilo nič pretresljivega iz danes na jutri, se bo obrnila navidezna ločnica, ki nas bo iz starega prestavila v novo. To ne bo nek strašni konec, ampak simbolični preskok trenutka časa. 2011. bo odšlo v zgodovino in rodilo se bo 2012. Na zunaj bo vse enako, vreme in sonce nas bosta opozarjala, da se ni spremenilo nič korenitega razen lističa, ki smo ga utrgali na koledarju.
Kljub temu ob tem času delamo bilance. Kakšen je torej obračun mojega leta? Sem dal svojemu življenju pravo vsebino, sem hrepenel po pravih stvareh, ki jih ne razjeta molj in rja? Sem si prizadeval za ljubezen in razumevanje, za optimizem in boljši svet?
Če so odgovori pritrdilni, potem lahko z nasmehom odidem v novo, če ne, se bo treba bolj truditi v prihodnje. In če bi moral z eno samo besedo izraziti nekaj za tisto, kar mineva in tisto kar prihaja, bi za preteklo leto rekel HVALA in za prihodnje DOBRODOŠLO!

Čas se izteka adventu in božič trka na vrata. Zavestno sem se odločil, da bom v zadnjih dneh svojo pozornost posvetil le temu dogodku. Politika in družba tako ostajata v drugem planu, jaz pa razmišljam o jaslicah in svetonočnemu programu, kajti letos sem takrat na programu. Sveti večer je pravzaprav edini dan v letu, ko nikakor ne bi želel biti v službi, kajti to je čas za družino, a pride tudi tako leto…

Tako sem za gosta povabil frančiškana p. Pashala Gorjupa, ki je zadnja leta v Kamniku. Z njim bova na sveti večer kramljala o božiču nekoč, pa o postavljanju jaslic, o iskanju pravega mahu, o koreninah in vodi v jaslicah, skratka zelo praktična bova. Predvsem pa bova skušala sveti večer približati vsem tistim, ki bodo sami ob radijskemu sprejemniku hoteli ujeti nekaj praznične topline.
Klepet bova prepletla z veliko božične glasbe, ki bo božala in grela naša srca. Verjamem da bo čas do polnočnice kar švignil in da nikomur ne bo žal, če bo v najini družbi.
P. Pashal je bil sicer dolga leta voditelj ministrantov, njihov duhovni vodja, ki je začel kot samostanski brat, bil dolga leta diakon, že na starost pa je postal tudi duhovnik. Iz njega govori življenjsko izkustvo, ki ga je priboril v letih odkar je leta 1949 vstopil k frančiškanom. Tako je doživel še tista svinčena leta, ko je nahujskana množica na demonstracijah od škofije proti Prešernovemu (takrat še Marijinemu) trgu, izganjala »frančiškane ven 'z Ljubljane«.
Vendar pa nas bo p. Pashal navdušil predvsem s pripovedjo o jaslicah, na katere se frančiškani posebej dobro spoznajo. Spomnimo se samo na vrste pred ljubljansko frančiškansko cerkvijo na Tromostovju, ko ljudje stojijo v vrstah, da bi si lahko ogledali njihove jaslice. Naj še enkrat povabim k poslušanju svetonočnega programa, ki ga bomo začeli ob 19.h in končali po polnočnici.

V Kinodvoru je bila predpremiera dokumentarnega filma Jožeta Možine z zgodnjim naslovom. Na božič bo na ogled na TV Slovenija. Dokumentarec v slabih dveh urah predstavi življenje lazarista Opeka med smetiščarji na Madagaskarju. To je film, ki te pretrese do solz. Predvsem zaradi prizorov otrok, ki brez prihodnosti in upanja, iščejo uporabne stvari na smeteh glavnega mesta Antananarivo.

V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.
Stisk njegove roke je močan in pogled iskren. Vedno postane malo slabe volje, ko beseda nanese na politiko. Politike ima v želodcu. Njegov nazor je striktno levičarski, Pedro je po duhu komunist. Dokler bogati ne bodo spoznali, da je imeti več kot potrebujejo nemoralno, ne bo pravice na svetu! Po drugi strani pa ni zagovornik tega, da bi revnim vse servirali na pladnju. Nikakor, treba jih je usposobiti za delo, jih naučiti delovnih navad in jim preskrbeti delo. Človek, ki ima delo, ima lastno dostojanstvo in s tem svobodo.
Po drugi strani pa je Pedro globoko duhoven človek. Prepričan sem, da se brez te globoke vere ne bi mogel tako darovati za druge. Vsak dan začne in zaključi z mašo in molitvijo.
Še veliko je povedal. Odločne in navdušujoče so njegove besede, a hkrati neizprosne. Kako lahko Evropska unija pomaga z rižem njegovim šolarjem, samo med šolskim letom? Ali ti visoko izobraženi ljudje ne vedo, da morajo otroci jesti tudi med počitnicami? Tako morajo za čas med počitnicami sami preskrbeti hrano. Vsak dan tono in pol riža… S pomočjo dobrotnikov jim to zaenkrat uspeva. Morda bo k temu pripomogel tudi omenjeni dokumentarec.