V Kinodvoru je bila predpremiera dokumentarnega filma Jožeta Možine z zgodnjim naslovom. Na božič bo na ogled na TV Slovenija. Dokumentarec v slabih dveh urah predstavi življenje lazarista Opeka med smetiščarji na Madagaskarju. To je film, ki te pretrese do solz. Predvsem zaradi prizorov otrok, ki brez prihodnosti in upanja, iščejo uporabne stvari na smeteh glavnega mesta Antananarivo.

V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.
Stisk njegove roke je močan in pogled iskren. Vedno postane malo slabe volje, ko beseda nanese na politiko. Politike ima v želodcu. Njegov nazor je striktno levičarski, Pedro je po duhu komunist. Dokler bogati ne bodo spoznali, da je imeti več kot potrebujejo nemoralno, ne bo pravice na svetu! Po drugi strani pa ni zagovornik tega, da bi revnim vse servirali na pladnju. Nikakor, treba jih je usposobiti za delo, jih naučiti delovnih navad in jim preskrbeti delo. Človek, ki ima delo, ima lastno dostojanstvo in s tem svobodo.
Po drugi strani pa je Pedro globoko duhoven človek. Prepričan sem, da se brez te globoke vere ne bi mogel tako darovati za druge. Vsak dan začne in zaključi z mašo in molitvijo.
Še veliko je povedal. Odločne in navdušujoče so njegove besede, a hkrati neizprosne. Kako lahko Evropska unija pomaga z rižem njegovim šolarjem, samo med šolskim letom? Ali ti visoko izobraženi ljudje ne vedo, da morajo otroci jesti tudi med počitnicami? Tako morajo za čas med počitnicami sami preskrbeti hrano. Vsak dan tono in pol riža… S pomočjo dobrotnikov jim to zaenkrat uspeva. Morda bo k temu pripomogel tudi omenjeni dokumentarec.