Blaženi mir. Ne spominjam se več, kdaj sem bil zadnjič sam doma. In danes se je zgodilo. Dva sta v Rimu, ostali na morju, jaz pa v posvečenem miru. Seveda je to zaradi službe, kajti za vikend sem dežurni.

Koliko človek naredi doma, če ga nihče ne moti. Poleg tega je še praznik in zato ni telefonov, ni pretiranega prometa, le nesrečni pasjeljubci na agilitiju prispevajo, da idila ni popolna. Ampak popolnosti tako ni, je le njen približek.

Najprej sem si privoščil nekaj vrtnih opravil, nato tlakovanje ob hiši, potem nekaj kulinarike na žaru, pa prijetno kramljanje ob kavi po kosilu in nato še pospravljanje kopalnice, pa pranje in obešanje perila in končno na večer, kozarec rdečega in pregled novic.

Nikogar ni treba spraviti v posteljo, ni treba petkrat pospraviti otroške sobe, nihče ne vadi klavirja, nikamor ni treba nikogar peljati, nikogar spodbujati naj naredi nalogo, knjige se ne valjajo po vseh kotih. Tišina je in mir…

O blaženost. Koliko časa lahko traja? Ne bo prav dolgo, zato je treba uživati, dokler gre. Pa ne gre zato, da bi ne bilo dovolj lepo, ko smo skupaj. Je! Najlepše je! A vendar ima tudi tišina in samost svoj čar, še posebej, ker je tako redka. Zato vsak moj atom uživa in če bi bil maček, bi bržčas predel.

Tole se je zapisalo v Dnevniku:

»Šolski Center Postojna naj bi v soboto 28. aprila v svojih prostorih gostil Škofijski dan mladih na katerem pa bi moral predavati „ozdravljeni homoseksualec“ Luca Di Tolve. Po besedah ravnateljice je šolski center preklical soglasje za najem prostorov in to predvsem zaradi burnih odzivov javnosti.«

Hvala za »demokratično« vzgojo, kjer homoseksualni aktivisti lahko »prodajajo« svoje delavnice v javnih šolah v okviru izbirnih vsebin, če pa pride nekdo, ki ta lobi moti, potem se mu mora odreči celo najem šolskih prostorov izven časa trajanja pouka. Kako bi lahko rekli temu? Diskriminacija?

Veliko smo govorili o teh vsebinah pred referendumom o spornem družinskem zakoniku, ki je hvalabogu padel. Takrat je bilo toliko govora o človekovih pravicah, o dopuščanju drugačnosti, o tem kako si vsak zasluži svoje spoštovanje. Ali ni zanimivo, da pa se v tem primeru to tako strastno negira. Zakaj?

Luca Di Tolve pravi, da je nekaj običajnega celo modnega, da se deklariraš za homoseksualca, saj so ti nekatera vrata široko odprta, če pa se od tega odvrneš, občutiš srd in jezo istospolne (sicer zelo vplivne) skupnosti, ki se sicer deklarira za tako odprto in strpno. To se še sploh pokaže v primeru, če oseba, ki je nekoč temu klanu pripadala, pove preveč, še več, če stvari poimenuje s pravimi besedami.

Večina nima osebne izkušnje homoseksualnosti, tako da smo odvisni od besed drugih, kaj to pomeni in kakšne posledice ima. Če so pred leti ugotovili, da homoseksualnost ni bolezen in je posledično ni treba zdraviti, potem je seveda jasno, da nekdo, ki trdi nasprotno, vzbuja nelagodje. In Luca res ne hrani besed, ko opisuje degenerirane homoseksualne zabave v rimskih (in drugih) klubih. Najbolj nevarni so torej »spreobrnjenci« iz lastnih vrst, ki sceno poznajo do obisti. Takemu bi lahko verjela tudi neopredeljena večina, ki večinoma homoseksualni lobi tolerira.

Zato razumem, da so napeli vse sile, da bi njegov nastop pri nas čim bolj ovirali. Medijske napade je torej treba razumeti predvsem v tej luči in prav tako odrekanje gostoljubja v prostorih šolskega centra. Kljub temu sem prepričan, da bo Luca pri nas nastopil in bo imel tudi zaradi te nenadejane publicitete še večji odmev.

Hvala lobiju, ki se je spet brcnil v koleno… Auč!

Glede na draginjo in število lačnih ust, že nekaj let sami pečemo kruh. Vsake toliko časa imamo kakšen premor, ker se človek pač vsake stvari enkrat preobje (tudi domačega kruha), kljub temu pa se vedno znova vrnemo in začnemo znova.

Računica v korist domače peke je več kot ugodna, saj štruca domačega kruha ne stane več kot 50 centov, v trgovini pa primerljivi kruh stane okoli 2 evra. Moko kupujemo v mlinu in tako poskrbimo, da je res domača in sveža.

Pred časom sem začel nekoliko eksperimentirati z mešanjem mok in ugotovil, da obstaja zelo enostavna rešitev za vse tiste, ki imajo težave z drobljenjem kruha. Domači kruh prej postane suh in se bolj drobi od kupljenega (tu se lahko vprašate, kaj vse tja mešajo oz kako se temu izognejo?).

Da bi domač kruh zadržal mehkobo in se ne bi tako hitro izsušil pomaga ržena moka. V običajno mešanico kruha morate torej primešati nekaj te moke in kruh, ki ga boste spekli bo tudi po nekaj dneh še vedno svež.

In kakšno je pravo razmerje? Moje je naslednje:

V 4 dcl tekočine (3 dcl vode in 1 dcl mleka) zamešajte 800 g moke od tega 250 – 300 g ržene, ostale moke (polnozrnate, črne, koruzne, ajdove…)mešajte po okusu. Ne pozabite pa, da je kruh bolj rahel, če vanj vmešate tudi nekaj običajne bele moke. Ne pozabite tudi na žlico olivnega olja in nekaj soli in sladkorja, ter seveda na kvas, ki ga raztopite v toplem mleku. Počakajte, da se v lončku dvigne in ga nato vmešajte v testo.

Jaz pustim, da mi testo kakih 20 minut meša kruhomat, potem pa dam testo vzhajati v modele štruc za dobro uro. Pečico (ventilatorsko) ogrejem na 200 stopinj in pri tej temperaturi pečem 12 minut, nato zmanjšam na 150 stopinj in pečem še 35 minut. V pečico dam še skodelico vode, da je zrak v njej bolj vlažen. Po slabih 50 minutah sta dve štruci težki okoli 600 g pečeni. Prva navadno poide še isti dan, druga do naslednjega dne.

Če se odločite, da bi kruhu dodali še zrnje semen, to lahko storite na dva načina. Prvi je, da seme zmešate v testo, drugi pa, da zrna »nalepite« na skorjo. To storite tako, da namažete zgornji del štruce z mešanico vode in moke in potem zrnje potresete po vrhu. »Lepilo« deluje na vseh delih, kjer je bila skorja namazana z »lepilno« mešanico, drugod pa zrnje odpade.

Pa dober tek!

Sobota

Kup stvari nje treba postoriti. Vsakotedenska generalka s sesalcem in drgnjenjem kopalnice, trava je že zrela za košnjo, ob hiši je že dolgo razpoka, ki jo je treba zaliti in sadike jagod čakajo, da jih posadimo… Če vsak nekaj postori, smo lahko hitro na koncu, čeprav pospravljanja, vsaj nihče od otrok, ne mara pretirano.

Potem pa pride najmlajši, ki bi se raje igral, kot pospravljal. Med dežjem je ravno posijalo sonce in proseče očke pravijo, da bi šle raje na sprehod. Kot bi se dogovorili, se vsi otroci zazrejo skozi okno in nesrečno pogledujejo ven.

Ah, kaj bi, pospravljanje bo pač počakalo. Kaj je bolj pomembno, da je trava pokošena ali da se s sinom podiva po njej? Včasih je treba ukrasti tudi kakšno uro pospravljanju.

Že ves dan se počutim nelagodno. Ne, nič nima opraviti s stavko... To noč so nam izpred hiše ukradli tri kolesa. Dve sta bili celo zaklenjeni in priklenjeni. Starejši sin se s prav kislim obrazom sprašuje, kaj bomo naredili zdaj, saj je njegovo dve leti staro dirkalno kolo, prav pred tednom (popravljeno) prišlo iz servisa. Kaj si misliti o človeku, ki otroku ukrade kolo?

Kraja se je zgodila ponoči. Očitno je moral nekdo dobro opazovati, nato pa priti s kombijem in kleščami za železo. Nič kaj prijeten občutek ni, ko se zaveš, da je nekdo vstopil čez tvoja vrata s slabimi nameni. Poleg tega se je moral še sprehoditi po poti do hiše in to verjetno vsaj dvakrat, če ni imel pomočnika. Izguba občutka varnosti je največja škoda omenjene kraje. Kakšno rabljeno kolo bomo že morali kupiti, kaj pa se bomo spomnili glede varnosti? Ključavnico tu in tam, psa, luč s senzorjem, kamero? Vse to si je moč omisliti ampak, ali ne gre bolj za lastni občutek, kot resnično zaščito?

Očitno bom danes tudi slabo spal. Premleval bom, kaj moram storiti, da se občutek varnosti spet vrne, ali morda bolje, koliko časa mora miniti, da bo šel neljubi dogodek v pozabo.