Konec novembra se bliža. Čez natanko mesec dni bo Sveti večer. S pogledom na praznike na začetek adventnega časa čez teden dni, smo se odpravili po mah za jaslice. Vsako leto se potrudimo in naberemo mah, da se do praznikov posuši, uleži in nas ne prehiti morebitni sneg in druge vremenske nevšečnosti.

Mah nabiramo vsako leto na isti lokaciji že več let in vsem naravovarstvenikom lahko zagotovim, da se vsako leto obraste. Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je vsako leto več. Strgamo ga s skal s pomočjo vrtne motikice in shranimo v zabojčke. Mah je treba polagati v zabojček tako, da gre zeleni del na zeleni in spodnji zemeljski del na zemeljski. S tem dosežemo, da se zgornja plast ne umaže. Zabojčke shranimo na suhem in temnem prostoru, najbolje v kleti. Če ga shranjujete kje zunaj pazite, da mah ne zmrzne, kajti ob polaganju boste imeli težave. Plasti mahu se v tem primeru zlepijo, ko pa se kosi mahu odtajajo, bo v okolici lužica.

Ko smo se peljali domov je v avtu dišalo. Dišalo po mahu in prihajajočih praznikih. Delali smo načrte za božično drevesce in se odločili, da letos spet ne bomo imeli smrekice, ampak bomo naredili svoje drevesce iz žice, vej, lučk in okraskov. Otrokom so se svetile oči in najmlajšemu smo morali s prsti pokazati kolikokrat bomo šli še spat, preden se bo rodil Jezušček.

Ko ne misliš, pride sreča. Popije čaj, poje piškote in se ne meni za madeže na prtu.

Še poln vtisov pišem te vrstice, ko je pravkar za nami slavnostni koncert ob radijski polnoletnosti. Ponovno smo dvakrat napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in to klub temu, da so bili nastopajoči in program skrivnost do začetka koncerta. Sami radijski sodelavci so oblikovali koncert tudi pevsko. Glasbeno je bila rdeča nit 50-letnica Slovenske popevke, koncert pa sta duhovito povezovala igralca Gregor Čušin in Boštjan Smukavec.

Po koncertu sem naredil nekaj pogovorov z gledalci in bili so zadovoljni ter presenečeni. Gala koncert je bil tudi uvod v slavja ob 18 . letih delovanja. Ena cela polnoletnost nas že druži. Neverjetno. Ker sem pri projektu že od začetka, lahko rečem, da si nisem predstavljal, kam nas bo to pripeljalo.

Za inventuro bo v prihodnjih dneh še čas, zdajle pa le še fotografiji, ki sem ju posnel s prvega balkona  s telefonom. Tako za vtis, da je bila tudi scena nekaj posebnega!

Presenečenja so peli Jure Sešek, Petra Gorše, Tadej Sadar, Urša Sešek in Marjan Bunič.

Imel sem srečo, da sem si lahko novi film režiserja Martina Turka (1978) Nahrani me z besedami, ogledal preden ga bo mogoče videti v redni filmski distribuciji, ki se začenja 22. novembra. Turk je avtor več nagrajenih kratkih filmov, to pa je njegov celovečerni prvenec.

Gre za zanimivo filmsko zgodbo, sestavljeno iz treh delov, ki jo veže skrivnostno iskanje Jezusove pisave enega od protagonistov. Ta odide v Italijo in tam izgine. Oče pokliče starejšega sina, s katerim nima odnosov že 10 let. Skopaj odideta iskat izginulega brata. Ker je mati dementna, ne more ostati sama in tako se k njej na deželo priselita žena in hčer odtujenega brata.

V prvem delu tako sledimo Mateju in očetu Janezu (Sebastjan in Boris Cavazza), na poti iskanja izginulega brata Roberta (Jure Henigman). Po desetih letih med očetom in sinom zeva globok prepad…

Še globlji prepad odtujenosti vlada med snaho Ano (Maša Derganc) in mamo Irino (Miranda Caharija), ki gu spremljamo v drugem delu. Tu napetosti pomirja in hkrati povzroča Matejeva in Anina hčer Veronika (Izza Veselko), ki se na svojo babico naveže in pravzaprav edina razume, da je babica bolna ter potrebuje pozornost in skrb.

Tretji del filma v katerem spremljamo izgubljenega brata Roberta, šele dopolni zgodbo do te mere, da postane razumljiva. Robert je namreč iskalec. Za razliko od svojega brata je ostal doma na kmetiji, kjer je pomagal ostarelemu očetu in bolni mami. Njegova strast pa je iskanje izgubljene Kristusove pisave, ukvarja se namreč s kaligrafijo. V Italiji naleti na berača, ki mu v zvezek napiše besede v katerih prepozna Jezusa. Sklene mu brezkompromisno slediti, kot nekoč apostoli. Ker se ne javlja več domov, sproži iskalno akcijo od doma…

Zanimiva zgodba ni kaj. Režiserju, ki je hkrati tudi scenarist je treba zanjo dati vse priznanje. Tudi tridelna zasnova s katero se najprej ozre v preteklost, nato v sedanjost in končno še v prihodnost je neobičajna in zato zanimiva.

Osebno se mi je zdelo zelo zanimivo, da se v današnji svet akcijskih trilerjev, osladnih romanc in težkih dram, v film vrača tudi religiozna tematika, čeprav je to zgolj okostje družinske zgodbe. Izgubljeni sin. Oče, ki ga ima rad in brat. Na drugi strani tri ženske generacije, ki končno ugotovijo, da so lahko prijateljice, če postanejo preproste in iskrene kot otroci. In končno iskateljski Robert, ki za svojo resnico odide zdoma in za sabo pusti vse. Ko misli, da je našel svojega »mesijo« se staršem ne javlja več. Vendar je berač, ki ga je v filmu naslikal Miha Turk, nepravi mesija. Vsekakor je izjemen, saj ima posebne moči, a vendar ne gre za krščanskega Jezusa. Srečanje z njim pa ima za Roberta in njegovo družino vseeno izjemne posledice. Vsi skupaj se spet najdejo in povežejo. Družina je tista, v kateri je torej razrešitev Robertovega iskanja.

Turkovemu filmu želim veliko uspeha pri gledalcih, že zaradi tem, ki jih je odprl, prav tako zaradi dobre igralske zasedbe in njihove prepričljivosti. Tudi film je lahko klic k pomiritvi med sprtimi in odtujenimi ljudmi. Prav takimi kot jih je poln naš svet. S katerimi besedami naj se torej nahranimo? Predlagam, da film pogledate (s tem tudi podprete domači film) in odgovor najdete sami.

Sem dokaj umirjen človek, zato mi nenadne spremembe vedno delajo skrbi in sive lase. Najtežje mi je zamenjati računalnik, ker moram potem ponovno nastaviti in naložiti vsa programe, ki jih uporabljam, ponovno aktivirati vse dostope in gesla. Da o spletnih storitvah trgovin in bank ne govorim. Po tem uvodu me verjetno razumete, da tudi telefona ne menjam preveč rad. Če bi šlo samo za nadgradnjo bi bilo verjetno lažje, ker pa uporabljam telefon z dvema sim karticama pa je izbor telefonov primerno majhen.

Do zdaj sem imel dva Samsungova telefona, ki sta omogočala hkratno uporabo dveh kartic različnih operaterjev, vendar pa je žal življenjska doba telefonov vse krajša in v kratkem času tehnologija tako napreduje, da telefoni enostavno zastarijo. Poleg tega je mobilni telefon v zadnjem času pravzaprav še najmanj zgolj telefon (je informator, spletni brskalnik, sprejemnik elektronske pošte, obveščevalec, predvajalnik glasbe, zapisovalec, fotoaparat, vodič, vodnik in še kaj).

Ko se je zadnji Samsung začel sam oglašati na klice (da ni bilo več potrebno pritisniti gumba za javljanje), sem ugotovil da bo treba telefon zamenjati. Ko se je kasneje med pogovorom še sam ugasnil je ideja dozorela. A kaj kupiti in predvsem, koliko me bo to udarilo po žepu?

Časi niso ravno naklonjeni nakupom telefonov, katerih cena dosega ceno računalnika. Razumem, vsi bi se radi peljali v rollce roycu ampak, če imamo denarja samo za golfa, potem si najdražjega modela ne bomo privoščili. Po spletu sem preverjal, kako bi lahko dobil največ od telefona za neko zmerno ceno in našel… Prestigio. Nikoli nisem slišal za to znamko, na spletu pa sem dobil kar nekaj podatkov in zanimivo, večino pohvalnih besed.

Nimam ravno veliko zaupanja v »no name« izdelke, kajti rado se izkaže, da si »poceni« kupil slabo in zato dvakrat. Zato sem se podal na lov za morebitnimi znanci, ki bi ta telefon imeli in res sem kmalu našel dva. Oba sta bila prepričljiva, da gre za napravo, ki za zelo zmerno (pol) ceno ponuja tisto, kar sicer dobiš pri Samsungu. Poleg tega ima naprava dve letno garancijo, kar pomeni, da bo dve leti delovala, potem pa je bo tako ali tako zaradi napredka treba upokojiti…

Prvi vtisi po nakupu so odlični. Android 4.0 deluje hitro, telefon je odziven, nekaj težji od prejšnjega, manj plastičen, omogoča pa toliko različnih funkcij, da ga bom verjetno nekaj časa študiral.

Od 16. oktobra naprej se je »štajerska metropola« spremenila iz Evropske prestolnice kulture v »mesto upora in državljanske neposlušnosti«. Krivi so radarji, ki jih je mestna oblast postavila, da merijo prestopke hitrosti in jih tudi kaznujejo.

Kaj bi lahko bilo v Mariboru hujšega od tega, da se spoštujejo cestne omejitve? Gre samo za polnjenje prazne mestne blagajne, ki ji ni mar za državljane, sem prebral. Prebral sem tudi, da ima Maribor nesorazmerno veliko radarjev v primerjavi s kakim nemškim mestom, zato so vrli protestniki zažgali že devet naprav.

Najprej so sledile spravljive izjave mestnih oblasti, da bodo prekrškarje sprva samo opomnili, pa ni zaleglo. Župan Kangler je »gotof«! Ljudska ihta se tukaj še ne neha, saj so se odvili celo protesti in demonstracije.

Pa zakaj ljudje božji? Ali ne gre zgolj in samo za spoštovanje cestnoprometnih pravil? A v Ljubljani moramo pa voziti 30 v spalnih naseljih, če ne nas oglobijo Jankovičevi Roomsterji? Zakaj je spoštovanje pravil na štajerskem bolj ohlapno kot drugod?

Mestne oblasti v Mariboru bi se postavitve radarjev res morale lotiti bolj načrtno. Z enomesečnim prehodnim rokom in jasnim opozorilom, kaj lahko prekrškarje doleti. Potem pa je stvar zaključena. Vozniki se moramo držati nekih pravil in če so slaba pravila, jih morajo pač popraviti strokovnjaki ne pa ljudska jeza.

Pa še nekaj! Tudi če bi bili vsi proti radarjem, bi bilo zdajšnje vandalsko delovanje posameznikov še vedno napačno. Večina namreč nima monopola nad tem kar je prav. Žal.