Imel sem srečo, da sem si lahko novi film režiserja Martina Turka (1978) Nahrani me z besedami, ogledal preden ga bo mogoče videti v redni filmski distribuciji, ki se začenja 22. novembra. Turk je avtor več nagrajenih kratkih filmov, to pa je njegov celovečerni prvenec.

Gre za zanimivo filmsko zgodbo, sestavljeno iz treh delov, ki jo veže skrivnostno iskanje Jezusove pisave enega od protagonistov. Ta odide v Italijo in tam izgine. Oče pokliče starejšega sina, s katerim nima odnosov že 10 let. Skopaj odideta iskat izginulega brata. Ker je mati dementna, ne more ostati sama in tako se k njej na deželo priselita žena in hčer odtujenega brata.

V prvem delu tako sledimo Mateju in očetu Janezu (Sebastjan in Boris Cavazza), na poti iskanja izginulega brata Roberta (Jure Henigman). Po desetih letih med očetom in sinom zeva globok prepad…

Še globlji prepad odtujenosti vlada med snaho Ano (Maša Derganc) in mamo Irino (Miranda Caharija), ki gu spremljamo v drugem delu. Tu napetosti pomirja in hkrati povzroča Matejeva in Anina hčer Veronika (Izza Veselko), ki se na svojo babico naveže in pravzaprav edina razume, da je babica bolna ter potrebuje pozornost in skrb.

Tretji del filma v katerem spremljamo izgubljenega brata Roberta, šele dopolni zgodbo do te mere, da postane razumljiva. Robert je namreč iskalec. Za razliko od svojega brata je ostal doma na kmetiji, kjer je pomagal ostarelemu očetu in bolni mami. Njegova strast pa je iskanje izgubljene Kristusove pisave, ukvarja se namreč s kaligrafijo. V Italiji naleti na berača, ki mu v zvezek napiše besede v katerih prepozna Jezusa. Sklene mu brezkompromisno slediti, kot nekoč apostoli. Ker se ne javlja več domov, sproži iskalno akcijo od doma…

Zanimiva zgodba ni kaj. Režiserju, ki je hkrati tudi scenarist je treba zanjo dati vse priznanje. Tudi tridelna zasnova s katero se najprej ozre v preteklost, nato v sedanjost in končno še v prihodnost je neobičajna in zato zanimiva.

Osebno se mi je zdelo zelo zanimivo, da se v današnji svet akcijskih trilerjev, osladnih romanc in težkih dram, v film vrača tudi religiozna tematika, čeprav je to zgolj okostje družinske zgodbe. Izgubljeni sin. Oče, ki ga ima rad in brat. Na drugi strani tri ženske generacije, ki končno ugotovijo, da so lahko prijateljice, če postanejo preproste in iskrene kot otroci. In končno iskateljski Robert, ki za svojo resnico odide zdoma in za sabo pusti vse. Ko misli, da je našel svojega »mesijo« se staršem ne javlja več. Vendar je berač, ki ga je v filmu naslikal Miha Turk, nepravi mesija. Vsekakor je izjemen, saj ima posebne moči, a vendar ne gre za krščanskega Jezusa. Srečanje z njim pa ima za Roberta in njegovo družino vseeno izjemne posledice. Vsi skupaj se spet najdejo in povežejo. Družina je tista, v kateri je torej razrešitev Robertovega iskanja.

Turkovemu filmu želim veliko uspeha pri gledalcih, že zaradi tem, ki jih je odprl, prav tako zaradi dobre igralske zasedbe in njihove prepričljivosti. Tudi film je lahko klic k pomiritvi med sprtimi in odtujenimi ljudmi. Prav takimi kot jih je poln naš svet. S katerimi besedami naj se torej nahranimo? Predlagam, da film pogledate (s tem tudi podprete domači film) in odgovor najdete sami.