»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« Lk 2, 1-7.
V navedenem citatu iz Lukovega evangelija je izjemno veliko podatkov, ki dogajanje umeščajo v konkretno zgodovinsko okolje. Vemo, da je bil cesar Avgust rimski vladar med letoma 27 pred Kristusom, do 14 po Kristusu. Znano je tudi ime uspešnega cesarskega uradnika Kvirinija, ki je bil v času, ko naj bi se Jezus rodil, že na tako visokem položaju, da bi lahko izvedel popis prebivalstva. Danes vemo, da se je menih Dionizij Mali, ki je v šestem stoletju preračunal leta, do Kristusovega rojstva, od katerega štejemo leta v krščanskem svetu, zmotil za (najverjetneje) šest let. Napaka glede na takratne vire in možnosti res ni velika, vendar pa danes vemo, da je kralj Herod, ki igra v prvih dveh poglavjih Lukovega evangelija pomembno vlogo, umrl že 4 leta pred letom nič. Jezus se je moral roditi vsaj še kako leto pred njegovo smrtjo, saj je pred Herodovo jezo, Jožef z Marijo in detetom bežal v Egipt…
Spomnimo se na pojav zvezde, ki je Modre pripeljala do kraja, kjer je bil Jezus rojen. Že astronom Kepler je izračunal, da se je prav v teh časih zgodilo srečanje dveh planetov, Jupitra in Saturna v znamenju ribe. Nekateri govorijo o konjunkciji Jupitra in Saturna, ki se vsakih 257 do 258 let tako približata, da sestavljata na nebu znamenje ribe; oba planeta sta se srečevala dvakrat tudi v Zodiakovem znaku rib v 5. do 6. stoletju pr. Kr. Leta 7 pr. Kr. sta se oba planeta kar trikrat približala, da sta sestavila na nebu to znamenje. V tistem letu je bilo na nebu več neobičajnih nebesnih pojavov…
Kakorkoli že, znamenje prihoda Jezusa Kristusa, je resnično obstajalo in bili so ljudje, ki so ga prepoznali. To so bili prvi Jezusovi pristaši. Za kralja in Odrešenika so ga prepoznali še preden je bil rojen. Ali so bili trije in ali jim je bilo res ime Gašper, Miha in Boltežar pravzaprav sploh ni pomembno, važno je, da so dopustili, da je v njihovo življenje stopil Otrok, ki je Božji sin!
Kategorija: "kultura"
Ker se bližajo prazniki in konec koledarskega leta, je čas tudi za voščilnice. Vsako leto se potrudimo in izdelamo nekaj sami. Pri tem naj bi sodelovala vsa družina. Tako smo popoldne ob prijetni glasbi in vonju kadila ustvarjali voščilnice. Prav vsi (no, morda najmlajši še ne) smo se trudili. Lansko leto smo se fotografirali z jaslicami in potem to poslali kot razglednico. Letos pa smo izdelali unikatne voščilnice. Jaslice, doma in v domači cerkvi, tako kot jih vidijo otroci. Popoldne je bilo tako prijetno, prazniki so bili v zraku. Res, pričakovanje se stopnjuje. In kaj smo izdelali? Vzorci so na ogled!
Spoznal sem jo na Bledu, ko je bila predsednica strokovne komisije za podelitev Chopinovega zletaga prstana. Seveda sem vedel, kdo je, kakšna kariera je za njo, kje poučuje, vendar še zdaleč ne dovolj… Takrat sva na kratko poklepetala o Chopinu, mladih glasbenikih… Potem pa sem jo v torek srečal v Zavodu na koncertu mladih glasbenikov. Za sredo me je ravnatelj Zavodske glasbene šole Drago Arko naprosil, naj z njo posnamem pogovor o seminarju, ki ga je imela za učence in učitelje na glasbeni šoli. In takrat, po pogovoru, ki je kar stekel, sem jo prosil, če bi bila pripravljena posneti oddajo Naš gost. To je paradna tedenska, portretna oddaja na našem radiu, ki poteka že od vsega začetka, ob sobotah ob 18.15.
Sonja Pahor je naša vrhunska pianistka, ki je zadnji 30 let preživela v Italiji, večinoma na Siciliji. Ves čas je koncertirala in je danes docentka klavirja na konzervatoriju Luigi Cherubini v Firencah, profesorica v Rimu, Lucci in še kje. Priznana sopotnica različnih kursov za mlade glasbenike v Italiji in Sloveniji. Predvsem zadnja leta se veliko vrača tudi v domovino, doma je iz Kopra, babica z Ilirske Bistrice. Skupaj s Polono Vetrih, dramsko igralko sta pred kratkim pripravili dramsko glasbeni recital o strastni ljubezni med igralko Adele Sandrock ter dramatikom in pisateljem Arthurjem Schnitzlerjem. Ko sva snemala oddajo Naš gost, mi je povedala da je pela tudi pri Belih Vranah, čisto na začetku skupaj z Doco Marolt.
Vse to se mi je odvrtelo pred očmi v nekaj minutah. Oddaja bo sicer na sporedu v januarju 2010, ampak že zdaj jo moram omeniti, saj se mi je ga. Sonja »usedla« v srce. Odkrito, prijazno, prav nič zvezdniško je klepetala, tudi o mojem sinu, ki je na koncertu v Zavodu takrat odigral prvo točko… V takih trenutkih imam res rad svoj poklic. Z besedami ljudi, ki jih sicer srečam bežno, se bogatim tudi sam. Upam pa, da bo poslušalcem oddaja vsaj tako všeč, kot je bila meni, ko sem jo snemal!
V vrtcu so nas naprosili naj za novoletno igrico, ki jo bodo starši odigrali za malčke, pripravimo sceno. Kar malo v skrbeh sem sprejel, kajti nimam kakšnih večjih izkušenj v tej smeri. »Zimski gozd«, je tema s katero smo se popoldne ukvarjali. Vsi skupaj! Za tehnične podrobnosti je poskrbela žena, oči je vodil slikarski del, otroci pa so z velikim veseljem mešali barve za tekstil in na beli podlagi ustvarjali drevesa, sneg, hribčke in dolinice… Mislim, da nam je kar dobro uspelo. Jutri bomo tkanino le še polikali in nared bo! Mi smo se veselili že ob ustvarjanju scene, kako pa se bodo šele malčki, ko jim bodo starši odigrali lutkovno igrico!
Ja, konec leta prinese veselje in optimizem, naznanja nov začetek. In kot kaže bo ponekod še snežilo… Sivino in mrtvilo bo prekril sneg. Ves čist in bel. Tako bomo zimski gozd lahko doživeli tudi v živo.
3. december je bil veseli dan slovenske kulture. Ob Prešernovem rojstnem dnevu, je ta prireditev v nekaj letih postala najmnožičnejša enodnevna kulturna manifestacija pri nas. Muzeji, galerije, gledališča, kulturni domovi… ta dan odprejo svoja vrata in tja brezplačno spustijo kulture »lačne« obiskovalce.
Tudi naša četica se je včeraj odpravila v hrame kulture. Že pred odhodom sem izbral, kaj si bomo ogledali, tako da nismo raziskovali na slepo. Najprej smo si v Narodni galeriji ogledali razstavo Risba na slovenskem 1. del, potem smo odšli v Moderno galerijo na razstavo Zorana Mušiča in na koncu še v Mestni muzej, kjer nas je zanimal Jakopičev atelje, ki je predstavljen kot zadnja muzejska pridobitev. Opazili smo nenavadno veliko obiskovalcev, kar pomeni da je taka prireditev še kako potrebna in da so cene vstopnic očitno prepreka za bolj množičen obisk razstav, gledališč, koncertov… Otroci so bili na koncu zadovoljni, polni vtisov, nagovorjeni. Ves čas do doma so opisovali videno, vtise. Bilo nam je lepo.
Atelje Riharda Jakopiča.
Zvečer pa sem se odpravil še na predstavitev knjige Molitve dr. Mihe Pintariča. Nekoč je bil moj profesor na SŠOF-ju. Knjiga, ki sta jo včeraj predstavljala z dr. Igorjem Škamprletom, je zbirka nekoliko drugačnih »molitev«. Kratkih, humornih, iskrivih prebliskov o tem, kako se z Bogom (če smatramo, da je molitev pogovor z Bogom) pogovarjajo ateist, fotograf, karikaturist, smrt… na koncu tudi hudič. Knjigo vsekakor priporočam v meditacijo, saj nam v razmislek ponuja, kar nekaj orehov s katerimi se mora vsak človek nekoč soočiti.
Miha Pintarič v pogovoru z Igorjem Škamprletom.
Dodajam pa še Molitev karikaturista v avtorjevi interpretaciji.