Ali znamo zunaj v naravi, ki na videz spi, videti in slišati več od zimskega spokoja? Ali lahko z notranjim ušesom slišimo vriskanje, veselje in petje? Uho mojega srca, odpri se! Prisluhni! Saj ne moreš preslišati, zavriskaj in se raduj brez konca. Človek živiš, obstajaš, dihaš in potuješ … V srcu nosiš srečo, oznanjaj jo z očmi. Tudi tvoj trepetajoči glas naj kaže, da sreče, ki jo je polna tvoja notranjost, ne želiš skrivati. Deli jo z drugimi.

Veselje in preprostost hodita z roko v roki. Kdor živi iz Duha in mu materialne dobrine niso vse, najde oboje. Zakaj Duh vodi k preprostosti. Tisti, ki zna v malem uživati, mu je življenje v veselje. Življenje samo nam pokaže pot po kateri lahko rastemo v ljubezni. Pokaže nam, kako jo širimo med ljudi, kako naj govorimo prave besede, take da nam na ustih igra pravi smehljaj.
Vihar, naj bo še tako strašen, se vendar poleže in valovi, najsi so še tako visoki, se umirijo. V luči Duha, pa smo dobili novo izkušnjo, ki kaže dragocenost življenja. Nikoli se ne ustavimo zgolj na viharnih dneh, ampak glejmo naprej. Čeprav nam je pred očmi morda pusta zimska pokrajina, vedimo, da nekje izpod snega že kukajo bleščeče beli cvetovi teloha. In kako bi se jih človek ne razveselil …?

Danes nekaj misli o potrpežljivosti.
Kitajski pregovor pravi, da nas trenutek potrpežljivosti lahko obvaruje pred veliko zablodo, po drugi strani pa nam trenutek nepotrpežljivosti lahko uniči življenje …
Nekemu diplomatu je v njegovih nastopih večkrat popustila potrpežljivost. Vendar pa je kmalu opazil, da tako ne doseže želenega uspeha. Zato je prosil svojega tajnika, naj posluša pred vrati in kadar se mu bo zazdelo, da postaja njegov glas preglasen, naj vljudno vstopi in diplomatu izroči vizitko z napisom „Dr. Nepotrpežljivi“. Tako je dobil opozorilo, naj se umiri in pogovor s trdno voljo nadaljuje v drugem tonu.
Tudi nam bi kdaj koristila taka vizitka, kajne? Z nepotrpežljivostjo, ki večkrat korenini v našem napuhu, prihaja v naš dom, na naše delovno mesto, nezadovoljstvo in namesto, da bi tam vladali ljubezen, pomoč in potrpežljivost, se zgodi ravno nasprotno. Tudi če imamo razlog za razburjenje, ohranimo mirno kri, kajti le s potrpežljivostjo bomo dosegli svoj namen.

Človek se v iskanju samega sebe odpravlja na dolga potovanja. Da bi našel izpolnitev, odhaja in išče. Hoče preplezati najvišjo goro, se spustiti v najglobljo jamo, sam prepluti ocean, prekrižariti puščavo ali prečkati večni led …
Mnogi obidejo svet, v iskanju sreče. A zaman. Pri vsem mrzličnem iskanju so pozabili, da se je na poti do sreče, potrebno odpraviti v svojo notranjost. Srečo je treba najti v sebi, drugje je za nas ni.
Lahko vidimo lepe razglede z visokih gora, lahko smo navdušeni nad drznimi dosežki, lahko smo ponosni, ker smo premagali hude napore, a vendar, če ne najdemo zadovoljstva v sebi, bomo hlastali naprej. Hlastali po še višji gori, globlji jami in še večjem oceanu, ki še čaka, da ga osvojimo.
Naj se zavem, da je duša lahko izpolnjena le, če zna najti drobne trenutke sreče tukaj in zdaj. In ko jih najde, je polna miru.
Sveti Pavel je zapisal: »Božja ljubezen je izlita v vaša srca«, (Rim 5,5) zato ni razlogov za beg pred seboj.

Danes hočem biti luč sveta. Prav tako kot je pisano.
Hočem biti luč tistim, ki dvomijo in iščejo.
Hočem biti luč vsem tistim, ki jih pelje na slaba pota široka cesta potrošništva in užitkarstva.
Biti hočem luč njim, ki omahujejo v trenutkih stiske in jih premetava burja življenja.
Biti hočem luč in moč tistim, ki jih trpljenje tišči na rob obupa.
In kako sem lahko ta luč? Tako, da se trudim za dobroto, za ljubezen, za mir, pogum …
Vsaka od teh kreposti daje svetu več luči!