Človek se v iskanju samega sebe odpravlja na dolga potovanja. Da bi našel izpolnitev, odhaja in išče. Hoče preplezati najvišjo goro, se spustiti v najglobljo jamo, sam prepluti ocean, prekrižariti puščavo ali prečkati večni led …
Mnogi obidejo svet, v iskanju sreče. A zaman. Pri vsem mrzličnem iskanju so pozabili, da se je na poti do sreče, potrebno odpraviti v svojo notranjost. Srečo je treba najti v sebi, drugje je za nas ni.
Lahko vidimo lepe razglede z visokih gora, lahko smo navdušeni nad drznimi dosežki, lahko smo ponosni, ker smo premagali hude napore, a vendar, če ne najdemo zadovoljstva v sebi, bomo hlastali naprej. Hlastali po še višji gori, globlji jami in še večjem oceanu, ki še čaka, da ga osvojimo.
Naj se zavem, da je duša lahko izpolnjena le, če zna najti drobne trenutke sreče tukaj in zdaj. In ko jih najde, je polna miru.
Sveti Pavel je zapisal: »Božja ljubezen je izlita v vaša srca«, (Rim 5,5) zato ni razlogov za beg pred seboj.