Poznamo ljudi, ki živijo skromno.
Ljudje visokih let in številnih težav.
Kljub temu, da jih pestijo problemi in bolezni,
ne izgubijo smisla za humor.
Vselej so pripravljeni s „smehom skozi solze“, na življenje gledati dobrovoljno.
Kaj niso podobni gorskim cvetlicam, ki cvetijo v naročju mrzlega snega?

Veselje je nalezljivo.
Naš čas ne potrebuje črnoglednežev in pesimistov.
Potrebuje vesele in zanesljive ljudi.
„Zaupajte, jaz sem svet premagal“ (Jn 16,33)
Razdajajmo torej radost, tako bomo ostali mladostni in zdravi,
veselje pa se nam bo stekalo v srce.

„Prehitri konji potrgajo preveč jermenov.“
V ihti in nenehni naglici, da bi bilo delo čim hitreje opravljeno, lahko naredimo tudi škodo.
Zato eno od pravil življenja pravi: „Počakaj!“ „Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.“
Medtem pa počni kaj drugega.
In v času, ko počnemo kaj drugega, se prebrodi marsikatera težava in reši prenekateri problem.

Človeštvo si želi vesoljnega miru.
Pravzaprav ga ni, ki si ne bi želel, da bi orožje za vedno utihnilo.
Že tako se moramo dovolj boriti.
Če bi več ne govorilo orožje, bi se lahko bolj posvetili reševanju lastnih težav, ki nam polnijo življenje skrbmi. Vsakdanjost je naše tiho bojišče.
Da bi znali pri tem paziti nase in na druge!
Kot pravi modri Sirah:
„Ne posmehuj se človeku, ki zabrede v duševno stisko;
je namreč Nekdo, ki ponižuje in povišuje.“ Sir 7, 11

Na svečnico pred rano mašo, kupil sem si svečo,
v klobčič lep povito svečo, svečo rožnordečo.
Pred oltarjem Matere nebeške, svečko sem prižgal
in s Kraljico rajsko tiho pokramljal.

Glej, tu v prsih mi gori svečka mojega življenja,
tu med prsti mi kopni, svečka mladega hotenja.
Glej, kako jo plamen žejno pije,
da vosek mi med prsti lije.

Gospa in mati: v srcu mi ohrani ti,
luč, ki pravimo ji Božji dar, luč, ki ne umre nikdar.

Ko bo svečka dogorela, svečka mojih dni,
ko bo smrt me že objela, takrat Mati, me otmi.
takrat Mati, čuvaj lučko mojega srca,
v tisti veličastni uri, v Božjem svitu naj se lesketa - lučka mojega srca.