V poznem srednjem veku je bil Jezusov padec pod križem v samostojnih upodobitvah prikazan na dramatičen način z množico figur. Predvsem biriči in še nekateri drugi spremljevalci so bili kar se da kruti, z gorjačami in vrvmi so priganjali Jezusa in se hkrati spakovali in posmehovali Mariji in žalujočim ženam.

Veronike ne srečamo v evangelijih, znana pa je iz apokrifnega Nikodemovega evangelija, kjer se omenja kot priča pred Pilatom in sicer z imenom Veronika. Odsotnost Veronike v evangelijih so skušali reševati tako, da so jo iskali med jeruzalemskimi ženami, ki jih je Jezus tolažil, povezovali so jo s krvotočno ženo (Mt 9,20) ali z Lazarjevo sestro Marto, ki je ob njegovem obisku v Betaniji posebej skrbela zanj (Lk 10,38-40).
Stara legenda obstoju oziroma neobstoju Veronike, sega v prva krščanska stoletja. Kralj Abgar v Edessi, ki je danes mesto Urfa v jugovzhodni Turčiji, je bil neozdravljivo bolan in tako je po odposlancu poslal Jezusu pismo v katerem ga prosi za pomoč in vabi na svoj dvor. Jezus je odpisal, da ne more priti, ker se mora v Jeruzalemu izpolniti njegova usoda. Šele po vnebohodu je poslal apostola Tadeja, da je s polaganjem rok ozdravil Abgarja. Tej legendi se je kmalu pridružila nova. Jezus je namreč s pismom poslal tudi svojo podobo, odtisnjeno na prtu in ob pogledu nanjo je ozdravel. Od okoli 6. stoletja naprej cesar v legendi ne nastopa več sam, temveč z domnevno hčerko Beroniko, ki sčasoma prevzame njegovo mesto v zgodbi. Najbrž je nadaljevanje zgodbe resnični dogodek iz leta 544, ko so v mestnem obzidju Edesse odkrili prt s podob Jezusa, ki je kmalu zelo zaslovela. Ta podoba se imenuje ACHEIROPOIETON (ustvarjena brez človeške roke). Leta 944 so original prenesli v Carigard in dan prenosa, 16. avgust, pravoslavni še vedno slavijo kot praznik. Vitezi propadle 4. križarske vojne so ob ropanju Carigrada 1204 na Zahod med drugim prinesli tudi to podobo. Podoba iz Edesse je predvsem pomembna zato, ker velja kot prototip upodabljanja Kristusa za ves pravoslavni svet.
Kristusovo podobo, ki se imenuje tudi Vultus effigies ali Sudarium, neko poročilo iz 12. stoletja imenuje Vera ikon (prava podoba) iz česar izhaja zgrešeno ljudsko poimenovanje Veronika.
Gre torej za prizor, ki je nastal po zgrešenem prevodu, izpričuje pa obstoj prta s Kristusovo podobo. Glede na danes znana dejstva gre za Turinski prt.
V srednjeveški mistiki ima Veronika pomembno mesto. Zato je razumljivo, da je med ljudstvom postala ena izmed najpopularnejših oseb, ki od 15. stoletja naprej godovala 4. februarja, čeprav je ni v rimskem Martirologiju (seznamu umrlih svetnikov in svetnic).

Mt 27,32: Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ.
Mr 15,21: Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ.
Lk 23,26: Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

Ta prizor ni evangeljski, omenjen pa je v apokrifnem Nikodemovem evangeliju, imenovanem tudi Acta Pilati, iz začetka 4. stoletja. V srednjem veku je veljalo splošno prepričanje, da je bila Marija prva, ki je obiskovala kraje križevega pota. Najstarejšo omembo o tem najdemo v apokrifnem spisu Transitus Mariae, iz 5. stoletja. Ta poroča, da je Marija vsak dan obiskovala Gospodov grob, poznejša latinska verzija pa pravi, da je imela navado obiskovati kraje, posvečene z navzočnostjo svojega sina, naprimer kraj krsta, posta, trpljenja, vstajenja in vnebohoda.

V evangelijih Jezusovi padci pod križem niso omenjeni, vendar nanje lahko pomislimo v zvezi s Simonom iz Cirene, ki so ga prisilili, da je pomagal Jezusu nositi križ. Pobožnost Jezusovih padcev se je oblikovala v 15. stoletju na Nizozemskem in v Nemčiji, še zlasti v nemških deželah se je ohranila še globoko v 19. stoletje. Padci so bili povezani z naslednjimi dogodki, ki so se zgodili tudi že pred potjo na Kalvarijo: padec v potok Cedron, pred velikim duhovnikom Anno in Kajfo, pri stebru bičanja in drugimi. V okviru križevega pota pa je prišlo do padcev ob srečanju z Marijo in Veroniko, kot padec pa se je štelo tudi, ko so Jezusa vrgli na križ. Seveda se je na takšen način število padcev povečalo tudi na več deset.