V evangelijih Jezusovi padci pod križem niso omenjeni, vendar nanje lahko pomislimo v zvezi s Simonom iz Cirene, ki so ga prisilili, da je pomagal Jezusu nositi križ. Pobožnost Jezusovih padcev se je oblikovala v 15. stoletju na Nizozemskem in v Nemčiji, še zlasti v nemških deželah se je ohranila še globoko v 19. stoletje. Padci so bili povezani z naslednjimi dogodki, ki so se zgodili tudi že pred potjo na Kalvarijo: padec v potok Cedron, pred velikim duhovnikom Anno in Kajfo, pri stebru bičanja in drugimi. V okviru križevega pota pa je prišlo do padcev ob srečanju z Marijo in Veroniko, kot padec pa se je štelo tudi, ko so Jezusa vrgli na križ. Seveda se je na takšen način število padcev povečalo tudi na več deset.