Prijatelj pripoveduje:
„Preden zjutraj odidem na delo, stopim k oknu stanovanja, ki je v višjem nadstropju stanovanjskega bloka. Najprej se ozrem proti neskončnemu nebesnemu svodu, kjer so včasih zvezde, včasih oblaki, jutranja zarja … Nato pobesim pogled navzdol, na cesto kjer vozijo avtomobili, hodijo pešci, drobceni ljudje. Potem se odpravim na delo.
Kasneje mi ni težko pomisliti na razliko. Neskončnost je zgoraj, meje so spodaj ...“

V zadnjih dneh pred praznikoma Vseh svetih in Vernih rajnih se na pokopališča steka reka ljudi, ki urejajo in obiskujejo grobove.
Vsako pokopališče je svet kraj, ki mu izkazujemo spoštovanje in ga s takimi občutki tudi obiskujemo.
Vsako pokopališče je navsezadnje nekoliko nevsakdanji portret naše družbe.
Nenavaden a resničen.
Umrli so del nas in tam je tudi del našega srca …

Mostovi povezujejo dva bregova.
Če jih ne bi bilo, bi bile naše poti veliko daljše.
Prihranijo nam čas in energijo, hkrati pa približujejo onim na drugi strani.

Poznamo tudi mostove „med ljudmi“. Tudi ti povezujejo.
Medsoseska pomoč je denimo most, ki ustvarja povezanost med blizu živečimi ljudmi.
Tudi ti „mostovi“ ne nastanejo sami od sebe.
Zanje je potrebno vložiti veliko drobnega dela in pozornosti, tako z ene kot z druge strani.
A rezultati so vredni zlata!
Premoščajo razlike in ustvarjajo dragocene vez.

Družina ni podoba, ki sodi samo še v preteklost!
To tudi ni „črpalka“ podnevi in „parkirišče“ ponoči.
To je mesto ljubezni in služenja.
Vsak mora nekaj prispevati k temu, da je dom res dom.
Pomagati mora, prevzeti nekaj opravil.
Hkrati bo deležen veselja in skrbi, ki si jih družina deli.
Da bi znali v tej sproščeni samoumevnosti družinskega ognjišča izrekati tudi besede zahvale.
Nič namreč ni samoumevno.
Družina ni delovna skupina, ki streže, niti ni bolniška ali gasilska ekipa prve pomoči, ki je vedno v pripravljenosti.
V družina naj vlada ljubezen. Ljubiti pa pomeni, dati se na razpolago. Svoje cilje prilagoditi družinskim ciljem in prenašati skupna bremena.

„Bog se najbolj smeje, ko človek dela načrte!“
Ta hudomušna misel pove, kako krhko je to, kar si človek zamisli.
Včasih je dovolj že slabo vreme. Pa vse smo imeli tako lepo pripravljeno.
Drugič nam načrte prekriža bolezen. Tedne načrtovan obisk prepreči slaba diagnoza.

Ali naj torej sploh ne načrtujemo? Naj se vdamo in samo čakamo?
To bi bilo najslabše.

Zgornja misel nam hoče sporočiti, da je življenje skrivnost.
Da se bo zgodilo veliko stvari drugače, kot smo mi hoteli.
Ampak to ni nujno slabo.
Najprej je potrebno sprejeti novo situacijo in ne žalovati preveč za našimi starimi načrti.
Prej kot bomo to naredili, prej bomo ugotovili, da so nam ponujeni novi.
In kot navadno ugotovimo po določenem času, so bili to za nas velikokrat (naj)boljši načrti!