70 let mineva od dogodka, ki je zapečatil slovensko usodo v drugi svetovni vojni. Gre seveda za padec Turjaka in Grčaric in kasnejši okruten poboj vojnih ujetnikov, ki so ga zagrešili partizani. Namesto, da bi takrat, po kapitulaciji Italije, stopili skupaj in nastopili proti Nemcem, so partizani s pomočjo Italijanov najprej pobili slovenske četnike in nato še vaške stražarje. Od tistega trenutka, ko so pobili (po podatkih iz Wikipedije) okoli 400 ljudi, med njimi vse ranjence, ni bilo več povratka nazaj. Samo še streljalo se je, kajti „preveč krvi je bilo prelite“, pravi zgodovinar Boris Mlakar.

Če se kdo sprašuje, zakaj je maja 1945 iz Slovenije pobegnilo toliko ljudi, toliko civilistov, cele družine... ima odgovor na dlani. Poznali so vzorec delovanja. Vedeli so kaj jih čaka. In veliko večino vrnjenih je res čakala le smrt. Še enkrat se spomnimo ranjencev. Te so pobili v Grčaricah in na Turjaku, kasneje v sanitetnem vlaku, ki so ga poslali proti Avstriji a tja ni nikoli prispel, že po koncu vojne pa tudi vse ranjence iz vojne bolnice v Ljubljani, ki so pod poveljem majorja Mitje, končali v breznu pod Konfinom.

Ob 70 letnici padca Turjaka sem zasledil tole besedilo:

„V pričakovanju kapitulacije Italije so bile tedaj skoraj vse partizanske brigade zbrane na Dolenjskem in prav 8. septembra 1943 se je začel napad na Grčarice. V tej za obrambo skrajno neprimerni kočevarski vasici se je namreč utaborilo okrog 200 četnikov – pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini, ki so računali na okrepitev s četniki iz Like. S podporo italijanskega topništva so napadalci hitro zlomili njihov odpor in Grčarice so padle.

Na Turjaku se je v dneh po kapitulaciji Italije zbralo okrog 1.500 vaških stražarjev. Približno polovica jih je takoj odšlo na Zapotok, drugi pa so ostali kljub svarilom, da grad ni primeren za obrambo, saj se je tedaj že vedelo za usodo Grčaric. V nedeljo, 12. septembra 1943, je bil grad že obkoljen, vendar bi bil izpad tedaj in tudi kasneje še možen, toda branilci so odlašali toliko časa, da je bilo prepozno.“

Partizani do vaške stražarje pozvali naj se predajo. Odgovor vaških straž partizanom na njihov ultimat o predaji, ki je potekel v nedeljo 12. 9. 1943 ob 12.00. "Smo Slovenska narodno osvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad ... Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami." A partizanom za dogovor sploh ni bilo.
„V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi začeli razbijati stolp, obrnjen proti marofu. Vse granate so letele na eno mesto. Italijanski topničarji so se očitno dobro spoznali na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v dim in prah in branilci so se morali od tam umakniti. Niti opazili niso, kdaj so se v ruševinah ugnezdili napadalci. Skušali so jih pregnati, pa niso imeli uspeha. Grad je gorel, vode pa niti za potešitev žeje ni bilo in razmere za branilce so postajale iz ure v uro težje. Ob dvajset minut čez eno so se iz gradu pokazale bele zastave, toda napadalci so nehali streljati šele, ko so tik pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Ko so videli, da se bodo branilci res predajali, so se približali tudi partizani. „Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!“ Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Pod klancem so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in začeli so jih vezati. Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov.

Ko so „navezo“ turjaških ujetnikov prignali v Velike Lašče, so jih zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji. To je bilo 19. septembra 1943. Naslednji dan so jih popisali in razvrstili v skupine. Prvo skupino – 12 znanih poveljnikov vaških straž – so še isti večer odvedli iz skladišča. Ker so trije tedaj pobegnili, so ostalih devet kar tam na cesti postrelili. V torek, 21. septembra dopoldne, so odbrali še 50 ujetnikov in jih postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo. Med njimi sta bila tudi zdravnik dr. Kožuh (oče znane Mateje Kožuh Novak) in velikolaški sodnik dr. Zalokar.

Po nekaterih virih je bilo ob vdaji na Turjaku 36 ranjencev. Ne vemo, kako so od njih vzeli zdravnika dr. Ludvika Kožuha in ga pridružili ujetnikom, ki so jih gnali v Velike Lašče. Verjetno so z zdravnikom morali oditi tudi nekateri lažji ranjenci in bolničarji. Znano je, da so 20. septembra dopoldne na Turjaku 28 ranjencev postrelili. Streljali so jih kar tam ob vratih poslopja, kamor so jih po vdaji prenesli iz gorečega gradu. Nekateri so se do praga priplazili po vseh štirih in bili tam ustreljeni. Ko so jih potem z lojtrnim vozom peljali na turjaško pokopališče, je ostala na poti krvava sled. Na pomlad 1944 so pokojne prišli iskat svojci iz Škocjana in Dobrega Polja in jih odpeljali na domače pokopališče.

Upravičeno sprašujemo, kdo je ta pokol ukazal. Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Velikih Laščah je bil tedaj pravnik in teolog dr. Jože Brilej, ki je gotovo poznal konvencijo o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak dopustil, da so ga v torek 21. septembra z drugimi odbranimi ustrelili v Jamnikovem gozdu nad velikolaško železniško postajo. Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske?

Tudi v Grčaricah ranjenim četnikom se ni godilo dosti bolje, imamo pa o njih le malo podatkov. Dr. Tamara Griesser - Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. septembra 1943 iz Kočevja pisal glavnemu štabu: „Kaj naj storimo z ranjenimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in težje ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo? Prosim za hitre direktive!“ T. Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. oktobra 1943 – tik pred vdorom Nemcev v Kočevje – odpeljali v Grčarice, poslednji trije ranjeni četniki. In tudi ti so bili potem ustreljeni.

S tem pa opisa morije v jeseni 1943 še ni konec. Centralna komisija VOS je stalno opozarjala, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku, kajti bližala se je nemška ofenziva. Enote vosovskega bataljona so vsako noč izvrševale smrtne obsodbe v Mozlju in Jelendolu, kasneje pa so njihovo delo dokončali še drugi v Bavdlah, na Travni gori in v Mačkovcu. Med na smrt obsojenimi niso bili samo četniki iz Grčaric in vaški stražarji, ki so jih zajeli na Turjaku, ampak tudi vaški stražarji in drugi ujetniki iz Nove vasi, iz Begunj pri Cerknici in iz Pudoba. Še pred zavzetjem Turjaka so padli vaški stražarji na Velikem Osolniku, ki so bili tja poslani kot zaščita Turjaka. Medtem ko so se eni branili in do zadnjega računali na nekakšen dogovor, so drugi neusmiljeno napadali in imeli pri tem en sam cilj: čim bolj uničiti domačega nasprotnika in prevzeti oblast. Pri tem niso izbirali načinov in sredstev, niso poznali milosti niti do ranjencev.“

 

Geslo letošnjega socialnega tedna, ki bo med 23. in 28. septembrom ponudil več kot petdeset dogodkov v različnih slovenskih krajih, je tako ključno, da o njem razmišljam že nekaj časa. Kakšni so razlogi za upanje v časih vsesplošne krize, ki jo lahko doživljamo kot nekakšno kazen za naša, bodisi storjena ali opuščena dejanja?

Najprej so tukaj nezavidljive gospodarske razmere, velika razslojenost prebivalstva, množica brezposelnih, slabo plačanih delavcev, upokojencev na robu preživetja. Na drugi strani stojijo mogočniki z velikim imetjem in posestmi, tisti, ki so nas do krize pripeljali, zdaj pa bomo zaradi  pogoltnosti in tudi nesposobnosti, vsi plačevali njihove napačne odločitve. Sanacija propadlih bank z denarjem vseh, brez odgovornosti lastnikov in vodstev, ki so do tega pripeljali, v javnosti ne vzbujajo ravno pretiranega optimizma nad našo prihodnostjo. Pogovarjamo se o milijonih pa si pravzaprav niti ne predstavljamo, kaj te številke sploh pomenijo v dolgovih, ki jih bodo plačevali še otroci naših otrok.

Dvigovanje davkov, politična kadrovanja, omogočanje poslov članom svojih lobijev, spreminjanje zakonodaje, da se je politika zažrla v vse pore našega življenja in vse obvladuje, sistemska korupcija..., to res ne vliva veliko zaupanja v naš skupni dom, državo Slovenijo. Kot bi se začudeno zazrli v Sveto pismo in se prepoznali v odlomku, kjer je Ezav prodal svoje prvorojenstvo za skledo leče, ker z njim ni vedel kaj početi. Zdi se da tudi mi danes ne vemo, kaj bi radi s svojo državo, gospodarstvom, šolstvom, ljudmi...

V te razmere upanja ne vliva niti stanje v Cerkvi. Razvpita finančna afera mariborske nadškofije je dodobra zamajala ugled Cerkve. Odstranitev štirih nadškofov v tako kratkemu času, daje tudi navzven znamenje, da je pri nas nekaj narobe. Najbolj pa boli, da je pod hipoteko dediščina škofa Antona Martina Slomška, prvega slovenskega blaženega. In če je Slomšek še prepoznaval „sovražni veter, ki lahko ugasne luč vere“ v ustih posvetnih in ošabnih ljudi, potem lahko ugotovimo, da sta se ti slabosti zavlekli tudi med nas v Cerkev. Nek pregovor pravi vera po duhovnikih gor, vera po duhovnikih dol, Slomšek pa dodaja, da „če duhovniki pri ljudeh svoje spoštovanje in veljavo izgubijo, bo tudi vera, ki jo učijo, omagala“.

Zanimivo je, da je Slomšek že leta 1849 pisal o zaničevanju in preganjanju vere, ki se začenja in ga še ne bo konec. V svojem postnem pismu piše takole: „ ...neskončno modri Bog nas hoče v sedanjih časih preskusiti, koliko kaj naša vera velja; hoče zaspane kristjane zbuditi... da ne bi brez vsake skrbi dremali in roke križem držali.“

Kot bi po več kot 160. letih govoril nam, danes, tukaj. Ob koncu nagovora vernikom lavantinske škofije, ponuja nekaj konkretnih napotkov, ki so več kot aktualni razlogi za upanje, za življenje, za prihodnost. Takole piše Slomšek: „vsakdo naj v svoje lastno srce pogleda, kako kaj luč krščanskega življenja v njem gori;... Večidel le preradi druge gledamo, njih zglede posnemamo, sami sebe pa pozabimo pregledati...“

Ali ni to slika našega časa? Tudi kristjani smo podlegli splošnemu vsegliharstvu in kaj hitro zaključimo, da so tako vsi isti in da ni razlike med njimi. Ko bomo sami delali drugače, ne bomo mogli več reči, da smo vsi isti. Kajti če sem jaz pošten, če ne kradem, če govorim resnico, če si v resnici prizadevam za splošne človeške vrednote, potem tudi razločim razliko med tistim, ki tako dela in onim, ki ne. Je razlika med tistimi, ki za preživetje delajo na pošten način in onimi drugimi, ki sicer nekaj za skupno naredijo, ampak še več pa le zase in svoj žep.

Nadalje Slomšek pravi: „Vsak naj najprej pred svojim pragom pomete... potem šele v sosesko gre... Slabo za svojo hišo skrbi, kdor le čez druge toži, slabe čase in pa hudobne ljudi obdolžuje, sam sebe pa ne vidi.“

Kot bi prebiral diagnozo mlačnih kristjanov, ki vedno vemo, kaj je narobe, kaj bi morali storiti, kdo drug je za kaj odgovoren, sami pa ne storimo nič ali premalo. Odgovornost se začne doma, nadaljuje v župniji in nato tudi v javnem življenju. Premalokrat se zavedamo, da bomo nekoč dajali odgovor tudi za tisto, česar nismo storili, pa bi lahko.

Končno Slomšek v postnem pismu iz leta 1849 piše še: „Premagujmo sami sebe... Toliko v dobrem napreduješ, kolikor sam sebe premaguješ... Ene premaga jeza, drugega lenoba, enega vino, drugega denar; redek je med nami sam svoj gospodar... In medtem, ko ves svet o svobodi govori, je čedalje več sužnjev pregrehe.“

Aktualnost nekega svetnika se vidi tudi v tem, da nas njegove besede lahko spodbudijo, čeprav je že dolgo odkar jih je zapisal. Resnica tudi z leti ni manj resnica in razmere so se od časa, ko je naprimer umrl Prešeren, spremenile manj, kot bi si mislili. Slomšek je že takrat govoril o premagovanju različnih zasvojenosti in res je, da danes v ihti silnega govorjenja o svobodi in človekovih pravicah pozabljamo, da je vse več odvisnih ljudi, ki ne odločajo svobodno o sebi in svojih najbližjih.

Ni vse slabo, kar smo dosegli. Je le preizkušnja, na katero moramo aktivno odgovoriti. Zaradi sebe in svoje verodostojnosti, zaradi svojih otrok, za katere želimo, da bi jim predali svoja načela, krščansko moralo in etiko odnosov in končno zaradi svoje dežele in naroda, ki si zasluži najboljše kar imamo. Če bo naš vložek pičel, tudi obilnih rezultatov, še sploh če bodo vidni šele čez čas, ne smemo pričakovati.

Kaj ni to dovolj razlogov za upanje?

Ob znani scenografiji petokrakih zvezd in Titovih portretov, s starimi znanci nekdanjega sistema in tudi liki, ki so »zacveteli« v zadnjem času, kot je npr. Milan Baretić, s parolami kot je »naši dragi partizani«, s taborniki in gimnastičnimi nastopi v luči nekdanjih »dnevov mladosti«, so levičarji (namenoma ne bom napisal Primorci, saj bi s tem užalil vse tiste, ki jih tam ni bilo) slavili državni praznik ponovne priključitve Primorske k matični domovini.

Ko sem opazoval slike iz Lipice, tudi transparent, »Tito heroj, J. Janša pa navaden gnoj«, me je bilo v dno srca sram, da smo vsi člani istega naroda, da ne zmoremo delovati v duhu povezovanja, ampak nas naprej poganja le sovraštvo, zamera, slabo poznavanje zgodovine, zaslepljenost in besedne floskule brez repa in glave.

Včasih so sivi lasje in gube na obrazu kazali zrelost in življenjsko modrost. Ko gledam »očanca« pod transparentom, ki slavi Tita heroja, mi je jasno, da sta se ga zrelost in življenjska modrost v velikem loku izognili. Kako bi si drugače lahko razlagal, ta napis? Celo ustavno sodišče Republike Slovenije, pod vodstvom Ernesta Petriča, (ki je bil mimogrede z rdečo kravato na partijski proslavi 27. aprila v Stožicah) je razsodilo, da je poimenovanje ulic po Josipu Brozu Titu nedopustno. Po logiki Ustavnega sodišča Tito ni heroj, ampak je njegovo ime povezano z med in povojnimi poboji, s sistematični kršenjem človekovih pravic, s kultom osebnosti, s totalitarnim družbenim vzorcem…

Prepričan sem, da bodo prišli tudi časi, ko bo tak transparent kazensko pregonljiv vsaj v dveh točkah: najprej, ker slavi vojnega zločinca in nato še, ker nekoga drugega, rojenega precej po vojni, v mandatu katerega je bil sploh uveden ta praznik, primerja z njim.

Priključitev komu ali čemu, so v družbi lipicancev in Pipistrelovih letal, glede na vse povedano, slavili v Lipici? Priključitev Sloveniji, ali priključitev komunistični partiji Jugoslavije? Očanca s transparentom bi še vprašal, kaj bi se zgodilo 20 let po koncu 2. sv. vojne, če bi se nekje pojavil nekdo z zastavo kraljeve Jugoslavije in majico s sliko kralja Petra? Bi preživel? Gotovo ne bi prejemal pokojnine od »tako gnile države«.

1. Papež Frančišek si je za vožnjo po Vatikanu omislil staro »katrco«. Pravi, da ga ta avto nikoli ni pustil na cedilu, ko je še opravljal svoje delo v Argentini. Potem se je usedel v avto, ki ima na števcu že 300. 000 kilometrov in se na grozo varnostnikov (in še koga vatikanski kuriji)… odpeljal. »Zgled sem vam dal,« je papež ponovil za Jezusom in menda je bo nekaj kardinalskih limuzin kmalu na voljo preko Bolhe…

2. Predsednica vlade Alenka Bratušek si želi tako podporo, kot jo imajo košarkarji… Dvigneš davke, kadruješ politično, se ne odrečeš nekdanjemu koruptivnemu predsedniku, zadolžiš naše otroke po nemogočih obrestih, prepevaš bandiero rosso ob cvetoberu nekdanje nomenklature, cinično lajaš kadarkoli te ne hvalijo… in potem si želiš tako podporo naroda kot jo imajo košarkarji? Briljantno…

3. Gostinci stokajo nad izplenom ob evropskem prvenstvu v košarki... Ne vem, če naj bi bil razlog za uspeh Eurobasketa ravno v litrih popitega alkohola? Poleg tega zakaj spraševati ravno gostince, ki, zaradi davkarije, tako nikoli ne bodo pretirano hvalili svojega prometa..

4. Jože Možina je dobil še eno nagrado za dokumentarni film o Pedru Opeki. Tokrat v Indoneziji. Zanimivo ni kaj, da ti v največji muslimanski državi na svetu podelijo nagrado za film o katoliškem misijonarju na Madagaskarju… 700. 000 ogledov dokumentarca, mednarodne nagrade in nominacije zanj iz ZDA, Kanade, Francije, Italije in Indonezije, tri države (Francija Madagaskar in Slovenija), ki so se (tudi zaradi tega filma) odločile Opeka nominirati za Nobelovo nagrado za mir, na portoroškem filmskem festivalu pred letom dni, pa si ga strokovna žirija ni želela niti ogledati…

Načeloma veliko pišem. Ko zadnje čase analiziram svoje pisanje ugotavljam, da opuščam zapise o osebnih stvareh in se bolj posvečam družbenim temam, anomalijam, ki jih opazim v okolici. Večinoma so zapisi oblikovani kritično, kar morda daje vtis nerganja. Želel bi vsaj toliko časa kot kritiki, posvetiti tudi pohvali, spodbudam, mislim o veselju in upanju. Priznam ni lahko.

Morda si to zadam za nalogo za naprej. Konec koncev imamo raje svetle kot temne plati življenja, iščemo srečo in imamo raje sončne kot deževne dneve…

Pred nekaj dnevi sem zasledil novico o kitajskem paru, ki je v notranji Mongoliji ozelenil puščavo, saj je v 28-ih letih nasadil 600 000 sadik dreves. Navdihujoča novica z močnim sporočilom, podobna oni iz risanke »Mož, ki je sadil drevesa«.

Koliko truda je bilo potrebo v tem času? Mož ni delal za plačo ampak za sadike dreves, ki sta jih nato z ženo sadila, zalivala, branila pred škodljivci, živino. Njun trud je bil večkratno poplačan že za njunega življenja, za prihajajoče generacije pa pomeni upanje, da se da tudi v pustinji ustvariti življenja vredno okolje.

Ker vedno rad pomislim tudi na širše, me ta zgodba sprašuje tudi o mojem lastnem trudu in naporih. Ali tudi jaz upam proti upanju? Si drznem verjeti, da lahko v puščavo našega vsakdana, prinesem kaj živega in zelenega, kjer se bo po nekaj letih dalo počivati v njegovi senci in morda, pojesti kak sadež? Če bi prej omenjena zakonca samo nergala, videla samo probleme, napore, puščavo, slabo vreme in škodljivce, se projekta ne bi nikoli lotila. Veliko lažje bi jima bilo ležati in se smiliti samemu sebi. Ker pa sta ravnala drugače, sta sebi in drugim nalila čašo čistega optimizma in upanja.