V Spominskem parku Teharje bo danes ob 11.h potekala spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ki jo pripravljata Nova slovenska zaveza in župnija Teharje. Mašo bo letos daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, med spominskim programom pa bo zbrane nagovoril dr. Aleš Maver. Prav tako bo danes spominski pohod po poti teharskih žrtev.

Ali ni zanimivo: sinoči so nekateri slavili 70 let Kočevskega zbora, danes pa se bodo drugi spominjali njegovih posledic...

 

 

"O prelepa preprostost vere, veliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomin mojega življenja.

Črne kroglice so nanizane na močni pleteni vrvi, tudi križ na vozlišču je lesen, le obroček, ki je nanj pritrjen, je iz kosti. O, ta križ! Ves je obrabljen od prijemov in poljubov; komaj še razločim Kristusovo telo na njem. Pri križu se začenja in konča naša molitev... Žena ali mož, ki ga je prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počivata v Bogu, toda rožni venec nas še druži z njimi. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv; in to vrv drži sama Mati Božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali. Dragocenejša je od materinega poročnega prstana ali uhanov...

Ne, brez molka ne bi bilo našega doma, kakor bi ne bilo družine brez očeta in matere. O, ve lepe obrabljene jagode! Očenaševe so kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Kadar zdrkne druga ob drugo, je slišati, kot bi z velike višine kanila kapljica vode na skalo. Tako okorno izrezljane iz lesa, niti povsem okrogle niso. Podobne so molitvam izmučenih ljudi. Nihče, razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je zdrknilo po teh jagodah v nebeški ribnik. Čez sto let so že stare, dvesto let morda, in vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: "Tik, - poslušaj dobri Bog, usmili se nas... Saj si se za nas učlovečil,... za nas trpel..., nam v pričevanje od mrtvih vstal..."

Vsaka jagoda je zaznamovana v nebeških urbarjih kot zrno, vrženo v zorano njivo, ki obrodi stoteren sad..."

Dr. Emilijan Cevc, Preproste stvari

Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov. Nekdanji partizanski heroj in visok privilegiranec totalitarne Jugoslavije, se z zbranim arhivskim gradivom spreminja v genocidnega množičnega morilca…

Publicist Roman Leljak je danes predstavil Kazensko ovadbo proti nekdanjemu visokemu funkcionarju Mitji Ribičiču, zaradi kaznivega dejanja genocida in vojnega hudodelstva. Ribičič je kot namestnik načelnika OZNA za Slovenijo leta 1945 in 1946, zadolžen za Štajersko, storil kaznivo dejanje genocida sedaj po 100. členu Kazenskega zakonika s tem, da je vodil, organiziral in logistično izpeljal nasilno izselitev nemške manjšine iz Slovenije v času od junija 1945 do septembra 1946. V času od junija 1945 do septembra 1946 je nadzoroval, vodil in organiziral nasilno izselitev najmanj 16.100 pripadnikov nemške manjšine ne glede na spol in leta starosti.
Poleg tega mu kazenska ovadba očita, da je kot komisar brigade IV. operativne cone in Koroške grupe odredov v činu majorja od decembra 1943 do maja 1945 storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva sedaj po 102. členu Kazenskega zakonika s tem, da je ukazoval in vodil likvidacije civilnih oseb, ukazoval likvidacije svojih vojakov brez sodnega procesa in zbiral podatke o civilnih osebah, ki so bili po končani drugi svetovni vojni v večini brez sojenja likvidirani, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali pa nasilno izgnani iz države.

Ribičič je danes star 94 let. Morda se komu zdi nepotrebno, da se ga v teh letih, verjetno že nekoliko dementnega in odsotnega obremenjuje s stvarmi, ki so se dogajale pred 70. leti. Starostni vidik seveda ne zdrži teže očitanih dejanj in tudi ne podobnih primerov, ki so jih vodili v naši soseščini. Spomnimo se starcev nacističnih zločincev, ki jih je in jih še preganja center Simona Wiesenthala. Spomnimo se Joža Boljkovca, ki ga na Hrvaškem, kljub njegovi nekdanji funkciji in starosti, vozijo na sodišče. Obtožen je smrti civilistov v Dugi Resi. Pri 25. letih je bil šef UDBE v Karlovcu.

Spomnimo se, kako se je Ribičič pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki je raziskovala povojne poboje, rogal izpraševalcem z odgovori, da se ničesar ne spominja, da niso nič naredili narobe. Njegove besede so se v zadnjih letih spremenile v svoje nasprotje, največji cinizem pa je seveda dejstvo, da zbrano gradivo ni na voljo javnosti. Verjetno zato, ker so pred komisijo takrat pričali tudi partizani, recimo šoferji kamionov, ki so vozili v Hudo jamo in Pečovnik, ki so jasno demantirali Ribičičeve besede.

Major Mitja je v zadnjih letih postal simbol ščitenja nekdanjih partijskih privilegijev. Njegovega primera si noben tožilec ne upa prevzeti, čeprav očitana mu dejanja ne zastarajo. Tudi Roman Leljak pravzaprav ne verjame, da bi do procesa lahko prišlo, saj so bili vsi dosedanji poskusi uspešno onemogočeni. Kljub vsemu pa je kazensko ovadbo hotel vložiti. V tem času so se namreč našli tudi novi dokazi, ki bremenijo Ribičiča. »Morda se bo vendarle kaj premaknilo, upanja ne smemo izgubiti,« pravi Leljak.

Ribičičeva obsodba bi na simbolni ravni marsikaj spremenila. Kasta nedotakljivih, ki so vladali v krvi in na kosteh svojih političnih nasprotnikov, bi bila načeta. Padel bi tudi mit o partizanih, ki ne morejo storiti vojnih zločinov, samo zaradi tega, ker so se borili na pravi strani! Kot da zločin ni več zločin, če ga povzroči nekdo, ki je na strani zmagovalcev…

Zato je kazenska ovadba proti Mitji Ribičiču za Slovence povratek na normalno, humano stran življenja in znamenje, da bi radi odrekli Zločinu, pa čeprav so ga storili zmagovalci v drugi svetovni vojni.

Vsi se ukvarjajo z Jankovićem. Ali bo ali ne bo ponovno kandidiral za predsednika stranke, ki jo je sam ustanovil? Ali bo bo izvoljen na kongresu in ali bo koalicija zaradi tega padla? Preigravajo se različne mogoče kombinacije, nekje v ozadju pa se dogaja nekaj kar ne vemo in naj bi ostalo skrito.

Počakajmo in izvedeli bomo. Morda je vse skupaj le maškarada, zgodbica za naivne, kot tista o 40 milijonskem brezobrestnem kreditu mariborski nadškofiji, ki naj bi ga odobril sam papež Frančišek. Sprašujem se, komu koristijo take dezinformacije? Komu je danes v interesu, da se pojavijo novice, ki z realnostjo nimajo dosti skupnega? Poleg tega so se pojavile v italijanskem mediju, prav tistem, ki je novico o mariborski finančni aferi prvi javno objavil z relevantnimi podatki. Viri so bržčas isti, le da so tokratno novico zanikali vsi, od naše škofovske konference, do tiskovnega predstavnika Svetega sedeža.

Finančne injekcije ne bo! Še več, vse bolj glasne so govorice celo o odpravi mariborske nadškofije, ki bi sicer lahko še kar nekaj časa ostala zgolj apostolska administratura, lahko pa bi jo celo razdelili med celjsko in murskosoboško škofijo.

Za delo na terenu, v župnijah, to sicer ni nič usodnega, je pa velik signal, da so se gospodarskih vprašanj v Mariboru lotevali popolnoma napačno. Zdaj bodo morali sami nositi tudi posledice zgrešenih dejanj in zelo verjetno bo arhitekt finančne sheme v Mariboru kmalu tudi za rešetkami. To pravim zato, ker so ostali obtoženi v primeru Betnava krivdo priznali in zaradi tega tudi že dobili milejšo kazen.

Kaj bi na to porekel ustanovitelj mariborske škofije blaženi Slomšek? Morda pa ima tudi on kaj pri vsem tem? Morda je prosil Boga naj reši njegovo škofijo. In Bog ga je uslišal…

Uspešno odprtje razstave Umetniki za Karitas v Bruslju je za nami. V prostorih Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski Uniji smo sinoči ob kulturnem programu in domačih dobrotah s Sinjega vrha, predstavljali umetnine, ki so nastale za Materinski dom na Cesti. Izkupiček od prodanih del bo namreč šel v ta namen. Kakih sto ljudi se je nabralo na odprtju v Bruslju, kjer slovenskih likovnih razstav ni ravno veliko. Na odprtju sta v kulturnem programu nastopili sopranistka Pia Brodnik in citrarka Damjana Praprotnik. O projektu likovne kolonije je spregovorila namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper Jožica Ličen, o pomenu razstave v slovenskem in širšem prostoru pa umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Razstavo je v prisotnosti stalnega predstavnika republike Slovenije pri Evropskem Uniji v Bruslju dr. Rada Genoria odprl evropski poslanec Lojze Peterle.

Prijetno in domače vzdušje se je nadaljevalo tudi po uradnem odprtju. Peterle, na pobudo katerega je sploh prišlo do razstave v Bruslju, je na koncu odigral tudi pesem na miniaturne orglice, ki jih je imel s seboj. Razstava bo zdaj v prostorih stalnega predstavništva na ogled v mesecu oktobru, v domovini pa jo bomo lahko videli 22. novembra na dvorcu Zemono pri Vipavi.

Evorpski poslanec Lojze Peterle, veleposlanik dr. Rado Genorio, ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal, sopranistka Pia Brodnik, citrarka Damjana Praprotnik in avtor. (foto Klemen Žumer)

Jožica Ličen predstavlja projekt Umetniki za Karitas.