Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov. Nekdanji partizanski heroj in visok privilegiranec totalitarne Jugoslavije, se z zbranim arhivskim gradivom spreminja v genocidnega množičnega morilca…

Publicist Roman Leljak je danes predstavil Kazensko ovadbo proti nekdanjemu visokemu funkcionarju Mitji Ribičiču, zaradi kaznivega dejanja genocida in vojnega hudodelstva. Ribičič je kot namestnik načelnika OZNA za Slovenijo leta 1945 in 1946, zadolžen za Štajersko, storil kaznivo dejanje genocida sedaj po 100. členu Kazenskega zakonika s tem, da je vodil, organiziral in logistično izpeljal nasilno izselitev nemške manjšine iz Slovenije v času od junija 1945 do septembra 1946. V času od junija 1945 do septembra 1946 je nadzoroval, vodil in organiziral nasilno izselitev najmanj 16.100 pripadnikov nemške manjšine ne glede na spol in leta starosti.
Poleg tega mu kazenska ovadba očita, da je kot komisar brigade IV. operativne cone in Koroške grupe odredov v činu majorja od decembra 1943 do maja 1945 storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva sedaj po 102. členu Kazenskega zakonika s tem, da je ukazoval in vodil likvidacije civilnih oseb, ukazoval likvidacije svojih vojakov brez sodnega procesa in zbiral podatke o civilnih osebah, ki so bili po končani drugi svetovni vojni v večini brez sojenja likvidirani, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali pa nasilno izgnani iz države.

Ribičič je danes star 94 let. Morda se komu zdi nepotrebno, da se ga v teh letih, verjetno že nekoliko dementnega in odsotnega obremenjuje s stvarmi, ki so se dogajale pred 70. leti. Starostni vidik seveda ne zdrži teže očitanih dejanj in tudi ne podobnih primerov, ki so jih vodili v naši soseščini. Spomnimo se starcev nacističnih zločincev, ki jih je in jih še preganja center Simona Wiesenthala. Spomnimo se Joža Boljkovca, ki ga na Hrvaškem, kljub njegovi nekdanji funkciji in starosti, vozijo na sodišče. Obtožen je smrti civilistov v Dugi Resi. Pri 25. letih je bil šef UDBE v Karlovcu.

Spomnimo se, kako se je Ribičič pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki je raziskovala povojne poboje, rogal izpraševalcem z odgovori, da se ničesar ne spominja, da niso nič naredili narobe. Njegove besede so se v zadnjih letih spremenile v svoje nasprotje, največji cinizem pa je seveda dejstvo, da zbrano gradivo ni na voljo javnosti. Verjetno zato, ker so pred komisijo takrat pričali tudi partizani, recimo šoferji kamionov, ki so vozili v Hudo jamo in Pečovnik, ki so jasno demantirali Ribičičeve besede.

Major Mitja je v zadnjih letih postal simbol ščitenja nekdanjih partijskih privilegijev. Njegovega primera si noben tožilec ne upa prevzeti, čeprav očitana mu dejanja ne zastarajo. Tudi Roman Leljak pravzaprav ne verjame, da bi do procesa lahko prišlo, saj so bili vsi dosedanji poskusi uspešno onemogočeni. Kljub vsemu pa je kazensko ovadbo hotel vložiti. V tem času so se namreč našli tudi novi dokazi, ki bremenijo Ribičiča. »Morda se bo vendarle kaj premaknilo, upanja ne smemo izgubiti,« pravi Leljak.

Ribičičeva obsodba bi na simbolni ravni marsikaj spremenila. Kasta nedotakljivih, ki so vladali v krvi in na kosteh svojih političnih nasprotnikov, bi bila načeta. Padel bi tudi mit o partizanih, ki ne morejo storiti vojnih zločinov, samo zaradi tega, ker so se borili na pravi strani! Kot da zločin ni več zločin, če ga povzroči nekdo, ki je na strani zmagovalcev…

Zato je kazenska ovadba proti Mitji Ribičiču za Slovence povratek na normalno, humano stran življenja in znamenje, da bi radi odrekli Zločinu, pa čeprav so ga storili zmagovalci v drugi svetovni vojni.