"O prelepa preprostost vere, veliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomin mojega življenja.

Črne kroglice so nanizane na močni pleteni vrvi, tudi križ na vozlišču je lesen, le obroček, ki je nanj pritrjen, je iz kosti. O, ta križ! Ves je obrabljen od prijemov in poljubov; komaj še razločim Kristusovo telo na njem. Pri križu se začenja in konča naša molitev... Žena ali mož, ki ga je prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počivata v Bogu, toda rožni venec nas še druži z njimi. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv; in to vrv drži sama Mati Božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali. Dragocenejša je od materinega poročnega prstana ali uhanov...

Ne, brez molka ne bi bilo našega doma, kakor bi ne bilo družine brez očeta in matere. O, ve lepe obrabljene jagode! Očenaševe so kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Kadar zdrkne druga ob drugo, je slišati, kot bi z velike višine kanila kapljica vode na skalo. Tako okorno izrezljane iz lesa, niti povsem okrogle niso. Podobne so molitvam izmučenih ljudi. Nihče, razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je zdrknilo po teh jagodah v nebeški ribnik. Čez sto let so že stare, dvesto let morda, in vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: "Tik, - poslušaj dobri Bog, usmili se nas... Saj si se za nas učlovečil,... za nas trpel..., nam v pričevanje od mrtvih vstal..."

Vsaka jagoda je zaznamovana v nebeških urbarjih kot zrno, vrženo v zorano njivo, ki obrodi stoteren sad..."

Dr. Emilijan Cevc, Preproste stvari