Obdavčili nam bodo tudi deževnico.

Ljudje ne umirajte, ker tudi grobovi stanejo.

Od vsake stvari, ki jo kupite, nam nekdo zaračuna davek... Dva pravzaprav, enega prodajalcu in drugega kupcu.

O mostninah in cestninah ni vredno izgubljati besed, kajti to so iznašli že Rimljani.

Dajte nam nazaj tisti zlati srednji vek, ko je bilo treba plačati le desetino zemljiškemu gospodu in desetino Cerkvi...

Tudi kopati se še vedno da. Morje ima 18. stopinj...

Nismo izbrali najbolj idealnega vremena za jesensko pospravljanje na otoku. Domačini pravijo, da toliko dežja v oktobru že dolgo ni padlo. Med eno in drugo ploho smo uspeli izpolniti zastavljene načrte, vendar nič več kot to. Celo obvezna košnja je izpadla, saj je trava premokra. To leto je tudi leto polžev, saj lezejo iz vseh odprtin, pred njimi pa ni varna nobena njim užitna rastlina.

Smo pa zato vneto kurili v peči in tam spekli tu odličen kostanj. Na otoku kostanj sicer ne uspeva, kar pomeni, da smo ga prinesli s seboj.

Domačini v tem času lovijo lignje. Kolikor jim pač vreme dopušča. Jadranski lignji so odlični. To niso tisti mali, ki jih lahko kupite na tržnici, ampak tisti veliki, težki tudi kilogram. Poleg tega so začeli z obiranjem oliv, ki pa letos ne kažejo dobro. Preveč vlage v zadnjem mesecu dni, jih je dodobra načelo. Pojavila se je mušica, ki vanje leže jajčeca in olive zdaj množično odpadajo. Navadno so jih začeli nabirati po prvem novembru, letos pa so z obiranjem začeli že zdaj, saj plodovi množično odpadajo. Iz 100 kilogramov oliv dobiš 17 litrov oljčnega olja.

Popoldne smo odšli po rožmarin. Mediteranski ima močan opojen vonj. Navadno ga narežem na drobne koščke, posušim in v stekleni posodi shranim za čez zimo. Tako je tudi v mrzlih dneh mogoče začutiti jadransko toplino.

Popoldne krenemo proti domu. Ladja gre ob 17.h, ob 19.h smo v Zadru, ob 20.h krenemo proti Ljubljani, kamor bomo prišli, če ne bo kakšnih težav na cesti, okoli polnoči. Sledila bo kratka noč in nato v ponedeljek vstajanje ob 4.h, kajti ob petih se že začenja jutranji program. Sledijo kar pestre ure.

Primer neke 44 letne Nancy, ki je hotel postati Nathan in so jo pred dnevi evtanazirali v Belgiji, me je pretresel. Zaradi »neznosnega psihičnega stresa« se je po tem, ko ni bila zadovoljna s svojo zunanjo podobo, po treh operacijah spola, odločila za smrt in zdravniki belgijskega odreda mobilne evtanazijske enote, so jo mirno usmrtili, kajti v svojem telesu se ni dobro počutila…

Neverjetno! Ko imaš vsega dovolj, ko do onemoglosti eksperimentiraš sam s seboj in ko z rezultati nisi zadovoljen, potem se pač odločiš za smrt in… »ozdraviš« svoj ego enkrat za zmeraj! Kako preprosto. In država vsemu temu asistira. Koliko bi se jih premislili, če bi doživeli še en dan, še nekaj lepih trenutkov, pač ne bomo nikoli izvedeli, lahko pa špekuliramo, da je za večino odločitev za evtanazijo psihična bolezen, nestabilnost, depresija... Zanimivo, da se število evtanazij drastično poveča pred dopusti. Ko svojci odhajajo, se (večinoma starejši) odločijo za smrt. Kakšna je krivda naslednje generacije, ki starejšim vceplja, da so breme, da zanje nimajo časa, da naj že enkrat ne bodo več breme, ne bi razpredal.

Zbral sem nekaj podatkov, ki nakazujejo smer v katero smo se odpravili in verjemite, nismo daleč od Hitlerja in obvezne evtanazije za določene skupine ljudi, neozdravljivo bolne, ki se bo lahko čez leta razvila tudi v obvezno evtanazijo pri določeni starosti. Tukaj so:

V Evropi evtanazijo dovoljujejo v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Švici. O tem razmišljajo tudi v Franciji.

Pravno ni mogoče urediti na način, da bi bil postopek varen in ne bi dopuščal zlorab. Najpogostejše so pritiski na bolnika, naj se vendar že odloči oditi, v ozadju katerih so vprašanja o hitrem dedovanju, poleg tega pa še pritiski, ko se bolniku njegovo stanje predstavi kot veliko breme za njegove bližnje in se mu da vedeti, da je celo njegova dolžnost, da se odpove življenju.

Uradne številke kažejo, da v vseh državah, ki so dovolile evtanazijo, število teh primerov raste. Spreminja se namreč odnos ljudi do vrednote življenja. Na Nizozemskem že obstaja evtanazija otrok in mladostnikov, zdaj o tem razmišljajo še v Belgiji.

Otroci ne smejo voliti, ne smejo voziti avtomobilov, dokler niso polnoletni, ne smejo kupovati alkoholnih pijač in cigaret v trgovinah, lahko pa se bodo odločili za evtanazijo…? Kakšna je ta logika?

V Belgiji je v desetih letih po legalizaciji evtanazije je ta porasla za kar 4.620 %. Lani je bilo primerov evtanazije v Belgiji kar za 25 % več, na ta način so usmrtili kar 1.432 ljudi, kar je največ od legalizacije leta 2002.

Radijci smo sodelovali na tokratnem Svetopisemskem maratonu. Pri sv. Jožefu v Ljubljani se Sveto pismo prebira 24 ur na dan. Javno, na glas, odprto za javnost, dostopno tudi preko spleta…

S sodelavcem sva brala iz knjige Sodnikov. Prešinilo me je, da vsebino premalo poznam. Seveda, kdo še ni slišal za Samsona, ampak sodnikov je bilo veliko več. Njihove zgodbe so večinoma zelo krvave. To kaže na takratno zgodovinsko ozadje. Po drugi strani pa je ves čas poudarjeno, da so se Izraelci oddaljili od Jahveja in delali kar je hudo v njegovih očeh. Pisci knjige sodnikov so v tem prepoznavali kazen za njihove grehe.

Še nekaj bi rad izpostavil, kako svetopisemska beseda drugače odmeva, če je brana naglas, kot pa če jo beremo tiho in zase. Morda me je tudi zato svetopisemski maraton spet nagovoril. Božja beseda ni mrtva in tudi najtežja besedila v celotnem kontekstu dobijo globlji pomen.