Ta naslov se mi je porodil medtem, ko sem prebiral odzive na mogočo kandidaturo Lojzeta Peterleta na sedež generalnega sekretarja Sveta Evrope.

Peterle zahtevane kriterije za to mesto izpolnjuje, k temu ga je spodbudila tudi najmočnejša stranka v evropskem parlamentu Evropske ljudska stranka, kar bi mu dalo kar nekaj možnosti za izvolitev. Zataknilo pa se je kje drugje kot doma. Na zunanjem ministrstvu niso „bili pravočasno obveščeni“, poleg tega Peterle seveda ne ustreza, ker ni kandidat njihove poloble. Zato njegove kandidature sploh ne bodo predlagali.

In potem berem še (neuradne) utemeljitve zakaj ga ne bodo predlagali: zaradi „njegove vloge pri resoluciji Evropske ljudske stranke v obrambo Janezu Janši“ in zato „ker je bil predsednik vlade v času, ko so se je zgodili izbrisani“.

Človek kar ne more verjeti. Naša levica je namesto Evrope arbitrarno ugotovila zakaj Peterle ni primeren. Naša levica je bolj stalinska od Stalina, še pred vložitvijo kandidature se je odpovedala domačemu kandidatu in podprla tujega!

Jasno, bolje da ni na položaju, če ni naš! Bravo, Bratuškovi...

Približuje se najlepši družinski praznik, ki se ga najbolj veselijo otroci. S svojo živo tradicijo jaslic in okrašenih božičnih drevesc, se mu uklanjajo tudi zakrknjena srca.

Marsikdo, ki je dobroto v vsakdanjem pehanju za denarjem in dobrinami že skoraj pokopal, se v teh dneh zgane.

Marsikdo, ki je na dobroto že popolnoma pozabil, začuti v teh dneh žejo, da bi koga razveselil, se s kom pomiril, obnovil staro prijateljstvo.

Še med vojno za božične praznike navadno prekinejo napade.

In ko je nekje na mrazu s krempeljcem po oknu popraskal prezebel mucek, so še njega ljubeznivo sprejeli, ga na hitro ogreli in nahranili.

Če nas lahko nagovori že zunanja forma, koliko bolj je potrebno, da naredimo tudi nekaj za duha? Seči v denarnico in izvleči nekaj kovancev je lažje, kot pa oditi k sočloveku in biti zanj.

Kdaj bomo ugotovili, da množina božičnih daril ne odtehta pristne povezanosti s tistimi, ki so jim namenjena?

Še je čas, da naredimo nekaj tudi v tej smeri!

Večer 5. decembra je eden najbolj pričakovanih v letu. Otrokom se je ves dan vlekel kot bi bil ponedeljek. Vse sobe so bile pospravljene že davno pred  večerom. Nihče se ni prepiral, celo stopali so bolj tiho kot običajno. Široko odprte oči so pričakovale. Zvečer jih je bilo težko spraviti na koncert pa čeprav so tam nastopali in še nikoli se nismo tako hitro spravili v avto in odpeljali domov.

Miklavžev večer ima pač svojo famo.

Ko smo prispeli so bili krožniki že pripravljeni. Na vsakem je bilo z drobno, okorno pisavo napisano ime, ob njem pa še želje  za tiste, ki znajo brati otroška pričakovanja. Kdaj pride, dobri škof iz MiIre, se je glasilo vprašanje, ki pa ni bilo izgovorjeno naglas, saj dobri mož vendar ne pušča čakati svojih otrok…

Potem pa v trenutku, ki se je izmaknil otroški pozornosti, so se na krožnikih pojavili barvni paketi. Otroške oči so se še bolj zasvetile, usta pa se kar niso mogla ustaviti. Prišel je! PRIŠEL JE!

Za tek po hodniku bi lahko podelili tudi kako atletsko nagrado, le da tokrat zmagovalec ni bil pomemben. Pomembni so bili lično zaviti paketki z imeni. Kako hitro lahko otroci odprejo darila, ve le tisti, ki je sam kdaj doživel veselje ob prihodu priljubljenega svetnika. Še zmolimo za tiste, ki se jih Miklavž letos ni mogel spomniti. Luč se ugasne a beseda iz malih postelj še dolgo ne potihne.

In potem? Spanec nocoj ne bo prišel na hitro, kajti otroci držijo svoje igračke pod pazduho in jih skrivajo pod odejo. Ovitki čokoladnih bombonov ležijo po kuhinji in z ženo jih pobirava. Olupki od mandarin in arašidov pa tlakujejo tla.

Vsi delamo napake. Včasih kaj pozabimo, včasih naredimo kaj, kar bi bilo boljše, če ne bi, včasih izrečemo besedo preveč, včasih je ta v napačnem tonu, spet drugič se nam zapiše kaka odveč beseda. Ljudje smo! Ko napako opazimo, jo (če je mogoče) popravimo, se opravičimo, storimo kaj v zameno, skratka spor, ki smo ga (nehote) povzročili, popravimo.

Tako to gre… običajno! A ne vedno. Najdejo se tudi ljudje, ki jih ne moreš prepričati, da napaka ni bila namerna. Še več, spravijo se nate in iz besede preveč ali premalo naredijo svetovni problem. Če bi se dalo bi te postavili pred sodišče, ti zaprli podjetje, razbili avto.
To so navadno patološki primerki ljudi, ranjenih v mladosti, ki vedno vidijo le napake drugih, ki niso zmožni empatije, ne sprejmejo opravičila in ne razumejo, da na komarja ne streljaš s topom, če se ga hočeš znebiti.

Obstaja pa tudi skupina ljudi, ki sicer sodi na obrobje, vendar nam je s pomočjo svojega vpliva in sredstev svoje probleme v zadnjih letih uspela prodati kot osrednje. Gre seveda za istospolni lobi. Tam ni važno ali si košarkar Janez, sopranistka Marica, ni važno ali si odličnjakinja Metka ali uspešen poslovnež Tone, tam je važno le da si gej Janez in lezbijka Metka. Ni torej toliko važno kaj si v življenju dosegel, s čim se ukvarjaš, kaj imaš rad, važna je tvoja spolna usmerjenost. Še več, važno je tudi, kako se okolica vede do tega. Prišli smo tako daleč, da te že ozmerjajo s homofobom, če trenutek predolgo zijaš v dve odrasli ženski, ki se sprehajata z roko v roki. In Bog ne daj, da bi povabil na kako javno prireditev samo moške in ženske pare. To je homofobija!

Vse to mi prihaja na misel ob »aferi«, ki so jo gejevski aktivisti sproducirali v zvezi s silvestrovanjem v termah Olimia. Predstavljam si, da se je nekdo zatipkal in objavil, da pripravljajo silvestrovanje za izključno moško - ženske pare. Kaj je lahko hujšega? Takoj so sledile izjave v smislu "Mediji, jih boste povprašali po zdravi pameti?", "Terme Olimia – gejem in lezbijkam neprijazne terme" in "Homofobni prestiž v Olimju"…

Seveda so Terme Olimia takoj reagirale, se posule s pepelom, a škoda je bila narejena in bilo je prepozno. Vsul se je plaz, kot pred meseci v Bovcu, kjer so turistični delavci zapisali nekaj podobnega ali ob reklami za špagete Barilla. Sledili so nesramni in nestrpni odzivi lobija ter pozivi k bojkotu. Novico o tem so objavili vsi večji mediji, seveda z jasnim zgražanjem nad »izključevanjem istospolnih.«
Koliko slabe volje in napenjanja mišic zaradi objave nekega silvestrovanja v termah? Je to sploh mogoče razumeti?

Pa dajte že, bojkotirajte Barillo, pa Bovec in Olimio! In obesite to na veliki zvon. Slej ko prej se bo obrnilo in pokazalo, kdo je v resnici nestrpen. Ker vsi ti žolčni odzivi kažejo, da več pomeni forma, kot vsebina. Pravzaprav jim je vseeno za silvestrovanje v Olimii, ali počitnice v Bovcu, tudi za makarone jim je vseeno. Važno je le, da se v javnosti ustvarja vtis o neenakosti, o izključenosti, pa čeprav je za vsem skupaj samo tipkarska, nelektorirana napaka…

In še za piko na i, mislim, da se termam Olimia ni treba bati, da ne bi razprodale silvestrovanja v dvoje. Turizma še nikoli niso reševali najboljglasni.

Več tednov sem spremljal polemike na Hrvaškem ob referendumu vpisa v ustavo zakonske zveze med moškim in žensko. To ni bila »krvava bitka«, bila je »mesarsko klanje«! Mediji so se v 99 odstotkih, kot priznavajo sami novinarji, postavili na stran proti zvezi »V imenu družine«, ki je najprej zbrala 700 tisoč podpisov za razpis referenduma in nato na le tem močno zmagala z več kot 65. % glasov.

Morda so bili prav mediji krivi, da se je toliko ljudi postavilo za družino, saj so se hrvaški novinarji izkazali za izjemno enosmerno usmerjene. V Jutarnjem listu so celo brezplačno objavljali zgodbe in reklame proti referendumu. Podobno so delali tudi elektronski mediji. Sploh se niso trudili biti nepristransko neodvisni. Vsaka novica je bila že komentar. In bili so skrajno neokusni. Ni jim bilo nerodno objavljati nepreverjenih novic o članih Zveze za družino in voditeljica Željka Markić je danes v medijih najbolj osovražena Hrvatica. Niti ni čudno, da je medije Zveza na koncu celo izključila iz svojega štaba, kjer so pričakovali volilne rezultate.

Skoraj milijon Hrvatov se je torej izreklo za vpis v Ustavo, da je zakon lahko le zveza moškega in ženske. Da so glasovali tako, jih je prepričala skupina katoliških laikov, ki so zastavili svoje ime in svoje krščanske vrednote, ter zmagali. Njihova zmaga odmeva. Tako doma na Hrvaškem, kot pri nas in tudi v tujini. Vendar se Hrvatom ni treba ozirati na to kaj mislijo sosedi in Evropa, saj je ta dovolj liberalna, da je vnaprej jasno povedala, da je urejanje družinske zakonodaje v domeni nacionalnih držav… Posledično so tudi vse reakcije, ki jih objavlja tuji tisk, pač le pogledi različnih političnih in družbenih skupin na to tematiko in Hrvatom zaradi tega ni treba biti prav nič nerodno! Tudi Evropi so dali s tem jasen signal, da se z nekaterimi stvarmi pač (pri njih) ne gre igrati. Vprašanje družine pa je za Hrvate temeljno. Povzemam nekaj misli, ki sem jih zasledil v današnjem hrvaškem tisku in so vsaj kolikor toliko uravnotežene, saj večina še vedno tuli v isti rog in objavlja zgodbe ljudi, ki »jih je po tem rezultatu zdaj sram da so Hrvati«! Mislim, da je tudi kar nekaj Evropejcev, ki bi včeraj želeli slaviti s njimi.

»Referendum o zakonu ne bo povzročil skoraj nobenih sprememb v statusu zakonske zveze, ki je bila tudi doslej opredeljena kot zveza med moškim in žensko, bo pa dodobra pretresel hrvaški politični sistem. Morda gre za najbolj pomembne in najbolj korenite spremembe na političnem prizorišču po vzpostavitvi demokracije, ki je dozdaj prinesla predvsem kozmetične izmenjave moči med HDZ in SDP«.

»V vrsti slabih vlad, ki so vedno skrbele le za lastno promocijo, jo je najslabše odneslo desno, konservativno volilno telo, ki ima v normalnih razmerah na Hrvaškem večino. Zato ni presenetljivo, da se je to predvsem zaradi svojih elit počutilo prevaranega.

Zadnja leva vlada Zorana Milanovića je dokončno razbila iluzijo o nekakšnem nacionalnem konsenzu, zaradi katerega je bila pravzaprav izvoljena v času po Sanaderju in Kosorjevi. Na tem referendumu je predvsem poražena ideološko izključujoča, včasih sektaško levičarska vlada, ki je dobila mandat, da vzpostavi nepokvarjeno vlado in pokrene gospodarsko rast, ne pa da povsem spremeni sistem vrednot, na katerih temelji hrvaška družba.«

»Premier Milanović je večinoma plah in neodločen, toda nenadoma se prelevi v pravega junaka, ko je treba ukiniti pokroviteljstvo parlamenta nad žalno komemoracijo v Pliberku. Brez kakršnegakoli spoštovanja do tistih, ki mislijo drugače, so uvedli v šole zdravstveno vzgojo, ki je bila problematična ne samo zato, ker ultra liberalna, ampak tudi zato, ker ne ponuja nobene alternative. Otroci se tako v šolah učijo to, kar je določila njihova stranka da je za njih pravilno in dobro. In tako se je javnost zganila, kajti če ne poslušajo nikogar, medtem ko so v šole npr uvajali sporno zdravstveno vzgojo, tako lahko upravičeno domnevajo, da so čez noč sposobni uvesti tudi istospolne poroke.«

»Kaj je torej ostalo katoliški in nacionalni desnici, kot da se organizira in poskuša nekaj storiti v obubožani državi na robu brezupa?«

»Veliki zmagovalec referenduma je tudi katoliška Cerkev, ki je našla način, kako se vključiti v politično življenje ne da bi bili v glavnih vlogah duhovniki in škofje. O kako velikih spremembah govorimo, se je pokazalo predvsem v reakcijah večine medijev, ki so do katoliških laikov na čelu z Željko Markić pokazali izjemno agresijo, sovraštvo in prezir. To je samo dokaz, da pobuda "V imenu družine" ne prihaja iz centrov moči, ki »uspešno« vladajo hrvaški že skoraj četrt stoletja in verjetno celo nekoliko dlje…«

Njihov pohod v hrvaško politiko pa se verjetno zdaj šele začenja!