Večer 5. decembra je eden najbolj pričakovanih v letu. Otrokom se je ves dan vlekel kot bi bil ponedeljek. Vse sobe so bile pospravljene že davno pred  večerom. Nihče se ni prepiral, celo stopali so bolj tiho kot običajno. Široko odprte oči so pričakovale. Zvečer jih je bilo težko spraviti na koncert pa čeprav so tam nastopali in še nikoli se nismo tako hitro spravili v avto in odpeljali domov.

Miklavžev večer ima pač svojo famo.

Ko smo prispeli so bili krožniki že pripravljeni. Na vsakem je bilo z drobno, okorno pisavo napisano ime, ob njem pa še želje  za tiste, ki znajo brati otroška pričakovanja. Kdaj pride, dobri škof iz MiIre, se je glasilo vprašanje, ki pa ni bilo izgovorjeno naglas, saj dobri mož vendar ne pušča čakati svojih otrok…

Potem pa v trenutku, ki se je izmaknil otroški pozornosti, so se na krožnikih pojavili barvni paketi. Otroške oči so se še bolj zasvetile, usta pa se kar niso mogla ustaviti. Prišel je! PRIŠEL JE!

Za tek po hodniku bi lahko podelili tudi kako atletsko nagrado, le da tokrat zmagovalec ni bil pomemben. Pomembni so bili lično zaviti paketki z imeni. Kako hitro lahko otroci odprejo darila, ve le tisti, ki je sam kdaj doživel veselje ob prihodu priljubljenega svetnika. Še zmolimo za tiste, ki se jih Miklavž letos ni mogel spomniti. Luč se ugasne a beseda iz malih postelj še dolgo ne potihne.

In potem? Spanec nocoj ne bo prišel na hitro, kajti otroci držijo svoje igračke pod pazduho in jih skrivajo pod odejo. Ovitki čokoladnih bombonov ležijo po kuhinji in z ženo jih pobirava. Olupki od mandarin in arašidov pa tlakujejo tla.