Ob razstavi likovnih del v celicah UDBE na Beethovnovi v Ljubljani, ki so jih predvidoma uporabljali do leta 1966, se nam je zgodila prava kriminalna zgodba. Umetniki sami smo v pripravi na razstavo počistili prostore in jih primerno usposobili za razstavo. Ob tem smo v eni izmed celic, ki ima lesen pod, našli uporabljen tulec iz pištole. Najdba je bila popolnoma naključna in ji nismo posvečali velike pozornosti, vse dokler se ni pokazalo, da ne gre za osamljen tulec, ampak se pod prhnečim lesom skriva še veliko že uporabljene municije. Našli smo vsaj štiri vrste različnih tulcev. Tako nestrokovno lahko rečem, da je bil najden tulec puškinega naboja, eden manjši, kot bi bil od brzostrelke in pa vsaj dve vrsti tulcev za pištolo. Vsi uporabljeni naboji so bili najdeni pod površino lesenega poda in so bili očitno tja »pospravljeni«, ko so nameščali nov ladijski pod.

Zastavlja se vsaj nekaj vprašanj, glede nabojev. Kaj uporabljeni naboji delajo v jetniških celicah? Zakaj jih je toliko (vsaj 20 smo jih našli) in toliko različnih kalibrov? Je mogoče, da so jetnike v celicah tudi streljali? Kako je mogoče, da se je to dogajalo sredi centra mesta, neposredno poleg parlamenta? Kaj se še skriva pod prhnečim lesenim podom v stavbi, ki jo je imelo notranje ministrstvo?

Ob tem mi prihaja na misel, da imajo v Rigi, v Latviji muzej jetniških celic, ki se nahajajo v kletnih prostorih Sodne palače v središču mesta. Tam je v muzeju totalitarizma na ogled prizor, ki je podoben našemu. Namreč v kotu celice, ki gleda na dvoriščno stran, so izvajali usmrtitve. Najprej so obsojenca v zgornjih nadstropjih sodišča obsodili in ga po sojenju v kletni celici ustrelili. Tudi tam so našli uporabljene tulce. Razlika je le ta, da pri nas na Beethovnovi ni bilo sodišča in da so celice, ki so bile za sodiščem na Miklošičevi, uničene…

Tulce smo predali upravljalcem prostorov, ki so jih dali v analizo, da se čimprej ugotovi, ali gre za avtentično strelivo. Iz katerega časa izhaja in ali obstaja v zvezi s tem možnost kriminalnega dejanja.

Razstava v zaporniških celicah na Beethovnovi je odprta. V prvih dveh urah je razstavo pogledalo kakih 300 ljudi. Oblikovalec svetlobe Marjan Visković mi je namignil, da bi bila nad takim obiskom navdušena vsaka slovenska galerija. Ob odprtju nismo pripravili nobenega posebnega programa, ni bilo glasbene točke, ne govorov, ne zakuske… Prostor sam tega ni dovoljeval.

V prvih 40. minutah je bila v celicah taka gneča, da je bilo potrebno ljudi zadržati pred vhodom in počakati, da so se izmenjali s tistimi, ki so razstavo že videli. Doživeli nismo nobene provokacije, nobene slabe kritike, ampak ravno nasprotno, pohvale in besede zahvale.

Sam sem mnenja, da v take prostore ni težko postaviti dobre razstave, ker je že ambient tak, da do njega ne moreš biti ravnodušen. Objavljam fotografije prostorov s slikami oz instalacijami in vabim k ogledu se do 27. januarja 2015, dnevno med 17. in 19. uro.

Nekateri so spraševali zakaj je odprto samo dve uri na dan? Zato ker smo načeloma vsi v službah in lahko na razstavo povabimo šele popoldne. Za nami pač ne stoji nobena institucija…

Jošt Snoj

Janko Orač

Žiga Okorn

Jože Bartolj

V galeriji Družina v Ljubljani je bilo odprtje razstave slik 20. likovne kolonije Umetniki za Karitas. Razstavo je odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Zbralo se je več kot pol umetniških parov, ki so tokrat ustvarjali za Karitas. V kulturnem programu je sodeloval zbor Radia Ognjišče. Zbralo se je kar nekaj obiskovalcev, med njimi številni slikarji in prijatelji Sinjega vrha. Bilo je lepo in ker mi je prijazni gospod Janez Platiše ekspresno poslal fotografije, jih delim še z ostalimi.

Sicer pa bo razstava na ogled do konca meseca. Do takrat je tudi mogoč nakup likovnega dela, katerega izkupiček gre v celoti za ljudi v stiski.

Razstavo je odprl nadškof Zore.

V pogovoru z Anamarijo Stibilj Šajn in Jožico Ličen.

Radijski zbor: Urša Sešek, Petra Gorše, Marjan Bunič, Andrej Jerman in Jure Sešek.

Vse slike je posnel Janez Platiše.

Akademski slikar Stane Kregar, avtor vitraja v cerkvi Kristusa odrešenika v Kosezah v Ljubljani, je levo polovico, se pravi del z Marijo in detetom Jezusom, še videl, drugega, večjega dela pa ni več dočakal. Umrl je preden je bilo postavljeno. Ob njegovi smrti je pesnik Jože Udovič (1912 – 1986) zapisal:

»Odšel je gledat večne barve. Kako nenadoma, kako ves razgiban in dejaven. Ves v novi tematiki in barvah cerkvenih oken. Zdaj mu bo svetilo gotsko okno neba v katedrali onostranstva.

Zakaj mu nisi dal, da bi naslikal slutnjo Tvoje slave še na stotih krajih, na stotih oknih, ki so čakala njegovo mojstrsko roko.

Zakaj, Gospod?

Gospod, prehitro si poslal svojega neusmiljenega angela, prenaglil si se! Z enim samim gibom

je razbil stotero odsevov Tvojega neba. Amen.«

Tako pesnik Jože Udovič, ki je opazil, da je Kregar enega svojih ustvarjalnih vrhov nedvomno dosegel v barvnih oknih.

Desni del vitraža – Kristus odrešenik

Pobližje si oglejmo večji del vitraža Kristusa Odrešenika. Kaj vse lahko vidimo na njem?

V levem zgornjem kotu opazimo desno roko z iztegnjenim palcem, ki kaže na osrednjo podobo Kristusa odrešenika. Gre za Božji prst. V likovni umetnosti je morda najbolj znana Michelangelova upodobitev stvarjenja v Sikstinski kapeli v Vatikanu, kjer Božji dotik daje Adamu življenje. Tudi tam gre za desnico.

Kristus ima kot pri križanju razširjeni roki, na njih so znamenja ran, ki jih je dobil na veliki petek. Znamenja žebljev opazimo tudi na njegovih nogah. Mesto, kjer mu je vojak prebodel stran s sulico, je nakazano z veliko partijo rumenega stekla, ki je v središču najbolj svetlega dela vitraža. Pred nami je nedvomno podoba vstalega Kristusa, katerega roki se zdi, kot bi želeli objeti ves svet. Jezus je »premagavec groba«, ki je pravkar vstal od mrtvih in pred nas sije z nebeško lučjo. Zanimivo, da je ob njegovi desni nogi mogoče opaziti sonce, ki pa ni prikazano tako svetlo, kot je svetla Jezusova podoba. Spomnimo se odlomka iz evangelija ob spremenjenju na gori Tabor, kjer piše, da se je Kristus zasvetil kot sonce: »Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.« (Mt 17,2)

Omenili smo Božji prst, ki kaže na Vstalega Kristusa, kar nas takoj spomni na drugi evangeljski odlomek, kjer beremo: »Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«« (Lk 3,22)

In res, med Božjo roko in podobo Vstalega Kristusa je Kregar upodobil goloba, Svetega Duha in tako je na tem vitražu upodobljena Sveta Trojica. Ker gre za odlomek iz Lukovega evangelija, ki opisuje Jezusov krst v Jordanu, nam lahko postaneta jasni vsaj še dve stvari, ki jih je hotel Kregar povedati. Namreč, da je na vitražu pravzaprav upodobljen dogodek krsta, tam je tudi Janez Krstnik, in da je potemtakem zakrament krsta tisti, ki daje človeku možnost odrešenja. Jezus je namreč svojim učencem naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." (Mt 28,19)

Detajl Bog Oče

Detajl Sveti Duh

Detajl Kristus odrešenik desno sonce

Nadaljevanje sledi...

Pravimo, da se v otroško dušo vtisnejo spomini, ki večkrat zaznamujejo nadaljnje življenje. Mnogo travm, kompleksov, vedenjskih motenj korenini v otroštvu. Sprejetost in ljubezen, ter varnost in red naredijo iz otroka zdravo osebnost, ki se bo sposobna spopadati z življenjskimi izzivi. Če nekaj od tega umanjka, če se pojavi še zloraba, se lahko upravičeno bojimo za prihodnost takih otrok in tudi tistih, ki so z njimi povezani.

Psihologi so proučevali denimo otroštvi Adolfa Hitlerja ali Josipa Stalina in prišli do zanimivih zaključkov. Hitler je denimo svoje travme zatiranja iz otroštva ohranil nedotaknjene in jih kasneje neusmiljeno, s sovraštvom in maščevanjem implementiral tudi v politični sistem, ki ga je vzpostavil. Ni nepomembno, da je bil zdravnik, ki je neuspešno zdravil njegovo mater, na katero je bil (pre)močno navezan, Jud...

Vse to mi hodi na pamet, ob zgodbi desetletnega otroka, ki s pištolo pokonča dva »nevernika« v imenu Islamske države. Pred časom smo lahko videli, kako prav tam otrok, ki še ne hodi in ga dolgobradi oče drži v naročju, skuša igrati nogomet z odrezano glavo. Vse skupaj so za povrh še zabeležili in objavili na spletu.

Zahodna civilizacija, naša civilizacija pravi, da je otrok naše največje bogastvo in da mu moramo omogočiti zdravo in srečno otroštvo. Tam od koder prihajajo omenjeni posnetki, je otrok sredstvo, ki naj služi sejanju strahu. Je brez pravic in brez srečne prihodnosti. Kako bo namreč lahko srečen, ko se bo zavedel, da je nekomu odvzel življenje iz propagandnih razlogov. Ali se je to zgodilo na ukaz, grožnjo ali ker je hotel starejšim, ki so dejansko za eksekucijo odgovorni ustreči, pravzaprav ni važno.