V Škofji Loki v opuščenem Nunskem samostanu postavljamo veliko razstavo »Človek, glej«. V minulih dneh smo iz Ljubljane preselili dela likovne razstave »O čem razmišljaš Antigona?«, ki smo ji pridružili še dela likovnikov iz Škofje Loke. Zdaj bodo tako na ogled dela kar 47-tih umetnikov. Vsem delom je skupna močna etična nota in vprašanja povezana s spominom na našo tragično preteklost.

Narod, ki ne pozna svoje zgodovine (in se iz nje nič ne nauči), je obsojen, da jo ponovi, pravi neka misel. Ta še kako drži.

Spet delamo na prostovoljni bazi z minimalnimi stroški, ki pa naj dosežejo maksimalni učinek. Mislim, da sem to že napisal, ampak dejansko mislim, da bi take razstave morala biti vesela vsaka nacionalna Moderna galerija. In bi verjetno tudi bila. Razen naše. Kljub zvenečim imenom nekaterih akademikov in profesorjev, kljub nekaterim izjemnim likovnim delom, kljub nazorski raznobarvnosti, verjetno člani strokovnega odbora nismo zadostili nekim kriterijem stroke, da bi prišli v kakšne galerijsko bolj uveljavljene prostore, od celic Udbe, Zavoda sv. Stanislava ali opuščenega Nunskega samostana v Škofji Loki.

Samostan sam je sicer s svojo »surovostjo« še kako primeren za takšno postavitev. Vlažne stene iz katerih je že odpadel del ometa govorijo svojo zgodovino. Bile so tudi priče dogodkov o katerih govori razstava. Ko jim bomo pridružili še 10 predmetov, ki so jih našli ob odkritju trupel v Hudi jami, bo podoba popolna. Tesnobna in resnična. Nagovarjajoča in proseča. Hkrati pa s sporočilom uprta v prihodnost.

To je brzčas spoznal tudi predsednik države, ki je častni pokrovitelj razstave.

Pogled na razstavljena dela.

Maja Šubic, Tone Seifert in Herman Gvardjančič ob postavljanju.

Spet smo v času korakanja. Pohodništvo na vseh koncih. V hrib, okoli bajerja, okoli žice … Pohodništvo je nedvomno zdravo za duha in telo, razbistri možgane in po telesu požene kri. Seveda pa je eno hoja za zdravje, drugo pa je hoja po ideoloških stopinjah. Denimo po poti 14. divizije, ali po poti Cankarjevega bataljona čez Jelovico, ali pa okoli okupirane Ljubljane. Tam ne hodimo samo za zdravje, ampak sporočamo tudi svoje vrednote, sporočamo, da smo nasledniki tistih, ki so to doživeli.

Do tu vse lepo in prav. Prav je, da ima človek svoja stališča, da jih zagovarja in se opredeljuje. Temu se reče svobodna volja. Odločil sem se in grem! Tudi če je na Triglavu slabo vreme, se tja lahko odpravim, ker pač sam tako hočem. Težava nastopi, ko se sam tako ne odločim, ampak me v to (pri)silijo.

Kot grem jaz k maši, na evharistični kongres, ali na romanje na Brezje … Bog ne daj, da bi koga silil. Takoj bi me okarakterizirali za verskega blazneža, gorečega vojščaka Cerkve, ovco. Lahko koga povabim, rečem, da je dobrodošel, siliti pa ga ne smem. Svoboda je tukaj čez vse.

Težava pri omenjenem dojemanju svobode nastopi, ko stvari organizirajo javne inštitucije. Policija, vojska, šola … Ko se v vrtcu vzgojiteljice domenijo, da bodo pet-letnike peljale na pot okoli žice v času, ko to glede na obletnico konca vojne predpiše Zveza borcev (ona je namreč ustanoviteljica društva Zeleni obroč, ki vzdržuje Pot okoli žice) in pa mesto Ljubljana, morajo vedeti, da so ne samo na sprehodu, ampak tudi na poti ideologije. Na kontrolnih točkah delijo kartončke in medalje, udeležence preštevajo in s tem dajejo legitimiteto svojemu ideološkemu početju. Češ toliko in toliko tisoč nas je bilo zbranih v našem imenu.

Naslednji dan korakajo šolarji, še dan kasneje srednješolci. Veliko od njih samo zato, ker gre za obvezno dejavnost in ker jim ni ponujena nobena alternativa. Prav bi bilo, da bi na kontrolnih točkah šteli samo tiste, ki v soboto korakajo iz prepričanja.

Si predstavljate, da bi morali šolarji obvezno na romanje na Brezje? Ali pa na Sveto goro? Ne? Jasno, to bi bilo nasilje! V primeru pohoda okoli žice pa je samo športna ali celo kulturna prireditev. Razumete razliko?
Dopuščam tudi možnost, da se motim. Da je za vsem skupaj res samo nekaj neideološkega, kar je pripravljeno zgolj v spomin na konec druge svetovne vojne. V redu! Ampak zakaj pa potem nekaterim otrokom ne omogočijo pohoda do Hude jame, Kočevskega Roga, ali če želimo ostati na področju Ljubljane, do Kucje doline v Podutiku, kjer so »osvoboditelji« zverinsko pobili svoje nasprotnike. Saj bi šlo samo na športno prireditev, pohod …

Poudarjati samo eno plat in se ne spominjati druge, je nasilje nad zdravo pametjo in tudi slavljenje »svobode« na tlorisu tistega, kar je simboliziralo vojno (žica), je samo po sebi anahrono.

Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, Združenje umetnikov Škofja Loka in civilno-družbena pobuda Resnica in sočutje 1945–2015 pripravljamo veliko razstavo ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, naslovljeno »ČLOVEK, GLEJ«, ki bo na ogled v opuščenih prostorih nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki, v času od 15. maja do 21. junija 2015.

Odprtje razstave bo v petek, 15. maja 2015, ob 20. uri.

Razstavo sestavljajo trije tematsko medsebojno povezani sklopi;

1. Velika skupinska likovna razstava »O čem razmišljaš, Antigona?« z deli 26-ih slovenskih avtorjev, ki je naslovljena po sliki Staneta Kregarja, iz leta 1971;
2. Razstava predmetov, najdenih v množičnem grobišču v rovu sv. Barbare, v rudniku Huda jama pri Laškem, z naslovom »Antigona je našla Polineika!« (naslov nosi po Antigoni Dominika Smoleta iz leta 1960), ki je nastala v sodelovanju z Arhivom Republike Slovenije;
3. Skupinska likovna razstava Združenja umetnikov Škofja Loka z naslovom »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!«, po verzu 524 Sofoklesove Antigone iz leta 442 pr. Kr.

Razstava umetniških del O čem razmišljaš, Antigona? je bila prvič postavljena januarja 2015 v zaporniških celicah nekdanje UDBE na Beethovnovi 3 v Ljubljani, od februarja do aprila pa je v razširjeni obliki gostovala v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Več o tem projektu

Izbor avtentičnih predmetov, najdenih marca leta 2009 v Hudi jami, pa bo sploh prvič predstavljen širši javnosti, zato gre pri škofjeloški razstavi ČLOVEK, GLEJ za projekt nacionalnega pomena.

Vabljeni!

Bodoča razstavna dvorana.

Člani strokovnega odbora ob ogledu prostorov.

Vhod v opuščeni nunski samostan v Škofji Loki.

Ubogi borci, ki so pripravili proslavo ob 70. obletnici ustanovitve prve slovenske narodne vlade! Kaj so morali poslušati v Ajdovščini. In to od samega predsednika vlade Mira Cerarja.

Da »prva« narodna vlada sploh ni bila prva. Cerar je namreč omenil tri. Ob Ajdovski je omenil še »dve prelomni leti, 1918 in 1991, in tedaj oblikovani vladi. Tri prelomna zgodovinska obdobja, tri vlade - vsaka z drugačnim političnim statusom in pomenom - in, žal, tri vojne.«

Poleg tega jim je Cerar povedal tudi, da je bila »vojna, tudi bratomorna, in je »kljub formalno sklenjenemu miru še naprej divjala v mislih in srcih mnogih Slovencev.« Opa, ali ni predsednik borcev Tit Turnšek rekel, da ni bilo državljanske vojne in da tudi povojnih pobojev ni bilo? Zdaj pa Cerar takole borcem, kar na njihovi proslavi zabeli, da je bila! In to še ni vse.

»V tistem času, pa tudi kasneje, so se na naših tleh zgodili množični poboji, izvensodni in montirani sodni procesi, mučenja, neupravičena omejevanja svobode in druge oblike hujših kršitev človekovih pravic in svoboščin,« je spomnil Cerar.

Joj, joj … Prideš slavit prvo narodno vlado iz zgodovine, potem pa izveš, da ni bila ravno prva, da gotovo ni bila narodna ampak totalitarna in še, da je bila samo uvertura v pogrom nad drugače mislečimi. Cerar nadalje pravi da je šlo sicer za »podivjano in neuko manjšino, ki je v divjih vojnih in povojnih razmerah povzročila takšno ali drugačno zlo …« Uh, hudo.

Če bi meni na taki proslavi brali take levite, pa četudi bi mi jih sam predsednik vlade, bi šel domov precej poklapan. Morda se naslednjič mitinga celo ne bi več udeležil. No, saj je Cerar malce okrcal tudi druge, ki »obujamo bolečine in spore, ki jih je tisti čas prizadejal ljudem,« pa vendar.

Borcem želim več sreče z govornikom prihodnjič.

Praznik dela je danes in praznik svetega Jožefa delavca. Na 1. maja se še posebej spominjamo boja za delavske pravice in tega, da delo ni namen samo po sebi ampak sredstvo, ki omogoča preživetje. Marsikje se današnji praznik žal slavi tudi s protiverski ostjo. To se dogaja predvsem tam, kjer so večinoma levičarske stranke praznik dela „ugrabile“ iz ideoloških razlogov. Delo pa še zdaleč ni samo domena politične levice.

Lik svetega Jožefa nam kaže na človeka, ki živi od truda lastnih rok in z delom poskrbi zase in svojo družino. Ne gre, da bi mu bilo kaj podarjeno, ampak si dobrine pošteno prisluži v potu svoje obraza in z žulji svojih rok. Če se sklicujem še na besede dr. Antona Strleta je „učlovečeni božji Sin, večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano pustem ročnem delu ...“

Zato še kako veljajo besede: »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Ob liku svetega Jožefa lahko kristjani veliko bolj začutimo krščanski socialni nauk, ki v svojem bistvu vodi k pravični razdelitvi dobrin med vse ljudi. Kjer je dobiček samo sredstvo za lajšanje stisk ljudi in nikakor ne sredstvo za nesramno bogatenje delčka elit napram večini brezpravnih. Kot je zapisal Silvester Čuk: „Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.“