Praznik dela je danes in praznik svetega Jožefa delavca. Na 1. maja se še posebej spominjamo boja za delavske pravice in tega, da delo ni namen samo po sebi ampak sredstvo, ki omogoča preživetje. Marsikje se današnji praznik žal slavi tudi s protiverski ostjo. To se dogaja predvsem tam, kjer so večinoma levičarske stranke praznik dela „ugrabile“ iz ideoloških razlogov. Delo pa še zdaleč ni samo domena politične levice.

Lik svetega Jožefa nam kaže na človeka, ki živi od truda lastnih rok in z delom poskrbi zase in svojo družino. Ne gre, da bi mu bilo kaj podarjeno, ampak si dobrine pošteno prisluži v potu svoje obraza in z žulji svojih rok. Če se sklicujem še na besede dr. Antona Strleta je „učlovečeni božji Sin, večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano pustem ročnem delu ...“

Zato še kako veljajo besede: »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Ob liku svetega Jožefa lahko kristjani veliko bolj začutimo krščanski socialni nauk, ki v svojem bistvu vodi k pravični razdelitvi dobrin med vse ljudi. Kjer je dobiček samo sredstvo za lajšanje stisk ljudi in nikakor ne sredstvo za nesramno bogatenje delčka elit napram večini brezpravnih. Kot je zapisal Silvester Čuk: „Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.“