V Škofji Loki v opuščenem Nunskem samostanu postavljamo veliko razstavo »Človek, glej«. V minulih dneh smo iz Ljubljane preselili dela likovne razstave »O čem razmišljaš Antigona?«, ki smo ji pridružili še dela likovnikov iz Škofje Loke. Zdaj bodo tako na ogled dela kar 47-tih umetnikov. Vsem delom je skupna močna etična nota in vprašanja povezana s spominom na našo tragično preteklost.

Narod, ki ne pozna svoje zgodovine (in se iz nje nič ne nauči), je obsojen, da jo ponovi, pravi neka misel. Ta še kako drži.

Spet delamo na prostovoljni bazi z minimalnimi stroški, ki pa naj dosežejo maksimalni učinek. Mislim, da sem to že napisal, ampak dejansko mislim, da bi take razstave morala biti vesela vsaka nacionalna Moderna galerija. In bi verjetno tudi bila. Razen naše. Kljub zvenečim imenom nekaterih akademikov in profesorjev, kljub nekaterim izjemnim likovnim delom, kljub nazorski raznobarvnosti, verjetno člani strokovnega odbora nismo zadostili nekim kriterijem stroke, da bi prišli v kakšne galerijsko bolj uveljavljene prostore, od celic Udbe, Zavoda sv. Stanislava ali opuščenega Nunskega samostana v Škofji Loki.

Samostan sam je sicer s svojo »surovostjo« še kako primeren za takšno postavitev. Vlažne stene iz katerih je že odpadel del ometa govorijo svojo zgodovino. Bile so tudi priče dogodkov o katerih govori razstava. Ko jim bomo pridružili še 10 predmetov, ki so jih našli ob odkritju trupel v Hudi jami, bo podoba popolna. Tesnobna in resnična. Nagovarjajoča in proseča. Hkrati pa s sporočilom uprta v prihodnost.

To je brzčas spoznal tudi predsednik države, ki je častni pokrovitelj razstave.

Pogled na razstavljena dela.

Maja Šubic, Tone Seifert in Herman Gvardjančič ob postavljanju.