V teh dneh je težko pisati in razmišljati o čem drugem kot o beguncih. Njihova pot je z vso težo udarila med nas in nas kljub vsem pripravam, pogovorom, zapisom in video posnetkom, presenetila. Mislim, da smo večinoma že vsi spoznali, da ne gre za klasične begunce, ki bežijo iz vojnih ozemelj, čeprav so tudi taki med njimi. Prav tako smo lahko že spoznali, da so kljub navidezni kaotičnosti, dobro organizirani. Imajo jasen cilj, vse kar morajo premagati so pot in meje. In uspeva jim. Evropske meje ena za drugo padajo.

Ali ni bil nekoč ideal Evropa brez meja? Prost pretok ljudi, dobrin, trgovine, storitev? Na vse to smo se navadili, kot da je nekaj samoumevnega. Ko je prišel še skupen denar, je bilo res elegantno potovati brez posebnih dokumentov, viz, potrdil, ampak zgolj z osebno izkaznico, še celo brez denarja, le kos plastike je zadostoval. In hvala Bogu, še vedno zadostuje. Ampak nekaj se je vendarle spremenilo. Ideal Evrope so namesto nas najbolj izkoristili begunci. Jim lahko zamerimo? Jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Vedno, ko razmišljam o velikem eksodusu ljudi, ki se premikajo proti svojemu navideznemu cilju, se skušam vživeti v njihovo kožo. Kaj če bi se nekaj takega kot njim, pripetilo meni? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi zapustil svoj dom, kraje na katere sem navezan, prijatelje in svojce, življenjsko rutino? Kdaj bi bilo tako hudo, da bi k begunstvu spodbudil svoje otroke, naj se peš odpravijo preko morja v „obljubljeno deželo“? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi se na tako pot odpravil kljub temu, da vem, koliko nevarnosti preži na njej in da je smrtnost na taki poti podobna igranju ruske rulete? Mislim, da bi moralo biti res hudo. In da so nekateri otroci doživeli težke stvari, ki jih ne bodo zlahka pozabili, pričajo otroške risbice begunskih otrok. Pred dnevi so jih pokazali in opremili s komentarji.

Nadalje razmišljam, kako bi ukrepal? Na koga bi se obrnil, kam bi želel priti? Preseneča me, da so rešitve, ki mi pridejo na pamet, precej podobne begunskim. K sorodnikom, prijateljem, ki živijo nekje v svobodnem svetu blagostanja. Tam, kjer bodo imeli moji otroci bolj svetlo prihodnost. Tam kjer jim bodo lahko omogočili izobraževanje, varnost in plačilo za opravljano delo.

Ali lahko zamerim beguncu, ki ne želi ubijati, da se ni pridružil pogosto paravojaškim enotam v svoji državi? Takim enotam, kjer se čas preživetja meri v dneh ali mesecih? Ali lahko zamerim mladim fantom, ki si bolj od vojne želijo izobrazbe in zato odhajajo v Evropo? Verjamem, da težko.

Govorjenje o evropskih kvotah, koliko beguncev naj bi sprejela posamezna država, se na terenu kaže kot puhlo iskanje rešitev evropskih birokratov. Begunci imajo cilj, ki kvot ne upošteva. Ta cilj pa ni pri nas. Ni na Madžarskem, ne na Hrvaškem, še najmanj v Bosni, kjer bi pričakovali, da bodo odšli k njihovim bratom po veri in jih bodo ti z odprtimi rokami sprejeli. Ne njihov cilj so Nemčija in skandinavske države. Spet se zastavlja enako vprašanje: jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Naslednje kar mi pride na misel, če bi se že odpravil na tako tvegano pot kot begunec je, kaj bi na tej poti želel od ljudi, ki jih srečujem, ki tam živijo? Tisto kar želiš, da drugi storijo tebi, ti stori njim. Star pregovor pove vse! V njem ni nobene odvečne filozofije, nobenih zakajev, preračunljivosti, ampak zgolj humanizem. Ljudje smo, poklicani da svojo človeškost tudi pokažemo. V tem trenutku tako, da begunsko pot olajšamo. Navadni ljudje ne moremo reševati globalnega problema, ki ga mora rešiti evropska politika in to je: Kam z vsemi temi ljudmi, kaj bodo delali, kako se bodo integrirali v Evropo? Predvsem pa kaj storiti, da bi lahko na političnem, vojaškem in gospodarskem področju storili, da bi že na začetku preprečili tako velike selitve...

Žal taka množina ljudi pri večini sproža nelagodje. Nelagodje pa je zelo blizu strahu. Strah nas je beguncev, strah nas je sprememb, strah nas je negotovosti. In kjer je strah, tam je tudi nestrpnost, tam je nasilje. Mislim, da se moram najprej predvsem rešiti strahu. Prišleki, ki prihajajo, so v veliko težjem položaju, kot mi. Tisto kar občutimo sami, občutijo oni še toliko bolj. Sem so se odpravili, ker so prepričani, da jim bo tukaj boljše. Da bodo tukaj našli tisto, kar so v svoji domovini pogrešali. Prepričan sem, da vedo, da jim ne bo lahko. Naučiti se bodo morali novih jezikov, se privaditi drugim navadam, se učiti šolsko snov, ki ne izhaja iz njihove kulture. Opravljati bodo morali najslabše plačana dela, ki jih drugi nočejo, na delo bodo morali pred ostalimi in domov zgarani prihajati kasneje od drugih. Ne bo jim lahko. Če vse skupaj seštejemo, ugotovimo, da so za odhod iz domovine potrebovali svojevrsten pogum. Njihova pot je podobna poti naših beguncev po drugi svetovni vojni, ki so se odpravili najprej na Koroško potem pa po vsem svetu. Tudi njih je bilo večkrat strah, bili so utrujeni in neprespani. Preživeli so in nam danes sami dajejo zgled. Kaj pa se je zgodilo z vrnjenimi, smo v zadnjih letih dodobra spoznali.

Zato je kljub nelagodju potrebno premagati strahove. Kajti strah žal hromi empatijo, vživljanje v težko situacijo drugega pa je nujno, če želimo ostati ljudje.

Pravzaprav vsako poletje, v zatišju počitnic in dopustov, ko si večinoma želimo le miru in oddiha, izbruhne kaka afera. Čas kislih kumaric, kot temu času pravimo v žargonu, so včasih začinili s kako škofovsko pridigo ob 15. avgustu. Letos nam ni bilo treba čakati tako dolgo, kajti poletje nam je prineslo prvovrstno meddržavno, diplomatsko afero, povezano z arbitražnim sporazumom in prisluškovanjem. Afera bo imela nedvomno spet dolgosežne posledice za meddržavne in dobrososedske odnose.

Običajni slovenski in hrvaški državljani smo se v zadnjih dveh letih, od hrvaškega vstopa v Evropsko Unijo in začetka arbitražnega sporazuma za določitev meje, bolj ali manj umirili. Problem smo preložili v mednarodne sodniške kroge in na podlagi podanih argumentov čakali na razsodbo. Ko smo se odpravljali na dopust ni bila prva tema vprašanje meje v Piranskem zalivu, tudi na različnih spletnih forumih ni bilo toliko nestrpnosti. Ampak mir je bil očitno le navidezen. Politika (tako njihova kot naša), ki ji očitno ustreza, da so meddržavni odnosi vedno nekoliko napeti, je poskrbela, da se mejna zgodba vrača na začetek.

Mnogi pravniki sicer dvomijo o tem, ali se vprašanje določitve meje res lahko vrne na začetek. Odstop od meddržavne pogodbe pred mednarodnim sodnim tribunalom, namreč ni nekaj običajnega. Poleg tega bi morali najprej počakati na razsodbo sodišča in potem pod vprašaj postaviti njene ugotovitve. Pravnoformalno so prisluškovalni prisluhi na ozemlju sosedne države nelegalni, še posebej, če jih najprej objavijo časopisi, in ne morejo biti upoštevani kot sredstvo, ki bi lahko vplivalo na razsodbo. Lahko pa dodobra razburijo javnost in natanko to se je tudi zgodilo. Ustvaril se je vtis, da se je hrvaška stran odločila od sporazuma odstopiti zato, ker se zgodba ne odvija povsem njej v prid. Zato so tudi šli z inkriminiranim posnetkom v javnost preko medijev, čeprav vsi vemo, da so posnetki nastali s pomočjo tajnih služb. Če nič drugega so s tem razkrili gnili amaterizem naše diplomacije, ki so ji očitno varnostni protokoli španska vas. V času pametnih telefonov, Wikileaksa, curljanja informacij iz različnih državnih inštitucij, mora biti tudi povprečnemu uslužbencu gospodarske družbe, kot je denimo Mercator, jasno, da mu lahko prisluškujejo. Ker so v ozadju ekonomski interesi. Tudi sam se zavedam, da nam novinarjem lahko sledijo in preverjajo kaj pišemo in s kom si izmenjujemo informacije. Iz navedenega res čudi naivnost nekaterih državnih, še posebej diplomatskih uslužbencev, ki se kličejo kar na domače telefone in razpravljajo o državnih skrivnostih. Lekcija je še toliko bolj boleča, ker je vložek velik.

Pred leti sem zapisal, da bi se morali sami že na začetku samostojne poti potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Zmagovalci pa smo lahko le, če vsak malo popusti. Če ne, smo vsi na slabšem. Rešitev o kateri sta se pogovarjala zdaj že odstopljena Sekolec in Drenikova, sicer za Slovenijo ni najboljša. Ni taka kot je bilo stanje na terenu 25. junija 1991, zato se je težko strinjati s tezo, da se tehtnica bolj nagiba na slovensko kot hrvaško stran. Kljub temu je Hrvate očitno zmotila bolj, naši diplomati pa pregovorno nekaterih stvari ne znajo držati za zobmi. To prakso je sicer že pred časom uvedel večni minister Erjavec, ki je za neko lokalno televizijo povedal preveč in si zato iz Zagreba prislužil pritožbo, iz Haaga pa opozorilo.

Pot dogovora o poteku meje med državama bo torej še dolga. Kot pravimo, da je v ljubezni vse dovoljeno, je očitno še več dovoljeno v politiki. Kajti vprašanje meje in dogovora o njej bo na koncu politično. Karkoli bodo že sklenili sodniki, pravniki, zgodovinarji in še kdo, bo morala potrditi politika. Parlamenta obeh držav bosta tak ali drugačen sporazum morala sprejeti ali zavrniti. Do takrat bo tema meje lahko dobrodošla predvolilna tema tako pri nas kot na Hrvaškem. Volitve pa so, kot vemo vsake štiri leta, včasih celo prej. In če premier neke države presodi, da mu ugled pri volivcih drastično upada, bo temo meje lahko izkoristil še pogosteje.

Tisto kar pri vsem skupaj najbolj zaskrbljuje pa je, da smo žrtve politike in njenih nedogovorov vedno mali ljudje. Tisti, ki prečkamo mejo, sedimo na dopustu v gostilni na kavi, z domačini na oni strani klepetamo o teži življenja. Dokler v sogovorniku vidimo zgolj človeka s podobnimi problemi in uspehi, kot jih imamo sami, je to ena zgodba, ko pa v njemu vidimo sovražnika, ki se je polakomnil našega ozemlja, potem nismo več daleč od prepira ali celo pretepa.

Napenjanje mišic na očeh javnosti je torej jalovo in ne more prinesti rešitve. Ko bodo politiki na tej in oni strani meje to spoznali, bomo naredili prvi korak na poti k zbližanju stališč. K temu nas konec koncev oboje zavezuje tudi članstvo v Evropski uniji in drugih mednarodnih organizacijah.

V Škofji Loki, na prizorišču razstave Človek glej, smo danes predstavljali projekt spominskih dnevov »Slovenija ima srce«, ki ga pripravlja civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje. Gre za podobno manifestacijo kot jo poznajo v nekaterih drugih državah pod imenom Rememberance day. Se pravi spominski dan na vse žrtve vojn.

Društvo Združeni ob lipi sprave že od leta 1991 obeležujejo Dan spomina, krivde in opuščanja in to bi lahko bil osnovni motiv za naše spominske dni. Njihovi cilji so, obsodba vseh storjenih zločinov ne glede na stran na kateri so bili zagrešeni, državna obsodba revolucije in počastitev vseh žrtev, ki so izgubile življenje v drugi svetovni vojni. Zavedati se je namreč treba, da so bili žrtve politike, nasilnih prevratov, sprememb družbenih sistemov, nasilnega stremljenja k »pravičnejši« družbi, vedno ljudje. Navadno nedolžni!

Resnica in sočutje pa to pobudo širi na dneve med 15. in 24. junijem, se pravi od danes do predvečera dneva Državnosti. Za projekt so se posebej zavzele sestre uršulinke in v njihovem imenu še posebej s. Marjeta Pija Cevc, ki so si zamislile, kako bi spominske dneve lahko obeležili z obiski grobov vseh žrtev, ki so umrle v času med in neposredno po drugi svetovni vojni. Projekt sam ima tri korake:

1. Obisk grobišč, krajev spomina na žrtve padle na eni ali drugi strani.
2. Ob tem vzamemo slovensko zastavo, ki jo položimo ali zapičimo na mestu grobišča, spomenika, prikritega grobišča in tako kraj zaznamujemo. Nato za žrtve zmolimo ali (če nismo verni) preberemo spominsko pesem.
3. Manifestacijo poslikamo in objavimo na družbenih omrežjih ali na spletni strani pobude slovenijsaimasrce.info.

Sestre uršulinke so dale ob tem posneti tudi dokumentarno igrani film, ki ga je režiral David Sipoš. V njem nastopajo tri starejše sestre. Dve sta imeli starše na domobranski, ena pa na partizanski strani. V času skupne redovniške poti, so dosegle sestrsko spravo, ki jim omogoča lažje življenje naprej. David Sipoš je na predstavitvi ob tem dejal, da je združil tri pripovedi s tremi motivi naše zgodovine. Najprej v filmu kot otroka nastopata brata, v naslednji sekvenci skuša človek prižgati luč, a mu je brez pomoči sočloveka ne uspe, v tretjem delu pa isti človek zaide v cerkev v Hrastovljah, kjer je freska znamenitega Mrtvaškega plesa. Ta na najboljši možni način simbolizira apkaliptičnost vojne, kjer smrt kosi ne glede na človekov stan, pomen, ali starost. V nadaljevanju sicer kratkega filma je predstavljena še možnost obeležitve spominskega dneva na terenu.

Vabim vse, da se pobudi pridružite in tudi sami obeležite kraje, kjer ležijo naše žrtve. Vse žrtve, vseh strani!

David Sipoš, s. Marjeta Pija Cevc in dr. Janez Juhant

Na Hrvaškem in v Hercegovini odmeva zadržano, da ne zapišem odklonilno stališče papeža Frančiška do Medžugorskih Marijinih prikazovanj. Nedvomno bo njegovo stališče vplivalo tudi na Cerkveno zadržanje pri nas, zato iz Hrvaškega tiska prevajam nekaj podatkov.

Papež Frančišek je na god sv. Marte v pridigi dejal, da Marija ne pošilja odposlancev, ki nam prenašajo vest, da nam bo jutri ob 16.h predala sporočilo. »To ni krščanska identiteta, zadnja Božja beseda se glasi Jezus in nič razen tega«, pravi papež. V Medžugorju najbolj odmeva, da vidci ne živijo krščanskega življenja. Glede na to, da nihče od njih ni odšel v samostan ali se zaobljubil kaki drugi obliki posvečenega življenja, lahko tej ugotovitvi prisluhnemo.

Morda bo kdo našel odgovor za to v tradicionalno slabih odnosih med frančiškani v Hercegovini in lokalnimi Cerkvenimi oblastmi, ki so vseskozi skeptične do Medžugorskih prikazovanj. Videc, ki je stopil v semenišče je namreč od tam odšel zaradi slabih razmer. Tudi to lahko človeško razumemo, težje pa je to razumeti v luči hierarhije in Cerkvenega vodstva, ki na izjemno visoko mesto postavlja vprašanje pokorščine. Sveti Frančišek Asiški (ustanovitelj frančiškovih bratov, katerega karizmo izvršujejo tudi hercegovski frančiškani) namreč ni želel Cerkve spreminjati izven institucije, ampak je ostal v Cerkvi in jo prenovil od znotraj.

Že papež Benedikt XVI. je ustanovil posebno komisijo, ki naj se opredli do Medžugorja in delo, ki ga je ta do zdaj opravila podpira tudi zdajšnji papež Frančišek. Komisija naj bi v preteklih treh oz štirih letih prišla do nekaterih ugotovitev, delo dokončala lani, na uradno poročilo pa še čakamo. Glede na ostre papeževe besede o prikazovanjih je moč sklepati v katero smer gre omenjeno poročilo, ki so ga posredovali kongregaciji za nauk vere. Še več, Vatikan je v minulih mesecih javno posvaril pred udeležbami na srečanjih z Medžugorskimi vidci v ZDA.

Romarji, ki so trenutno v Medžugorju, o papeževem stališču niso obveščeni. Gre za mešanico nejevere in žalosti. Jasno pa je, da duhovniki in ostale posvečene osebe trenutno o tem ne želijo dajati javnih izjav, kajti pristnost prikazovanj lahko potrdi samo papež! V Medžugorju in ostali Hercegovini pa zelo odmeva tudi nedavni papežev obisk v Sarajevu, kjer prikazovanj sploh ni omenil. Je torej tudi njegov molk zgovoren?

Medžugorje je v zadnjih letih postalo pomembna turistična destinacija, ki jo je od začetka prikazovanj obiskalo več kot 28 milijonov romarjev.

Zadnji dnevi šole in vrtca trkajo na vrata. Čez dobre 14 dni se bodo začele počitnice. Pred tem pa se moramo posloviti še od razredničarke in vzgojiteljice. Otroci, ki odhajajo v šolo, se bodo še zadnjič zbrali skupaj in …

Tukaj se začne naša zgodba. Pravzaprav še kak mesec ali dva nazaj, ko so začele krožiti elektronske pošte. Tehnika nam omogoča, da se zbiramo v različnih listah ali skupinah in zdi se, da starši komuniciramo kot še nikoli. Dnevno prihajajo sporočila in ideje, vsi skušajo dodati kako modro.

»Bo zaključno popoldne po vrtcu, gremo v živalski vrt, ali piknik?«

»Bomo tam kaj prigriznili, bi morda kdo kaj spekel?«

»Kaj pa pijača?«

»Morda bi bilo druženje bolj sproščeno kje izven vrtca? Kdo pozna kako primerno mesto!«

In res se najdejo zagreti očiji in nič manj aktivne mamice, ki prevzamejo bremena organizacije. Samo, da bo našim otročkom lepo, da se bodo dostojno poslovili. »To je le konec nekega obdobja, naj se poveselijo!«, kimamo.

Seveda pa imajo od tu naprej take zgodbe različne konce. Če je skupina (staršev) kolikor toliko homogena, je razplet predvidljiv in obvladljiv, če ni, Bog nam pomagaj. Elektronske pošte pa kar prihajajo …

»Bomo darilca kupili in oddali v darilni vrečki, ali bi jih zavili?«

»Tudi rožica sodi zraven, kajne?«

»Ampak, da ne bo zdaj rožica najvrednejši del darila,« se slišijo zaskrbljeni glasovi.

»Mora biti nekaj uporabnega, mi nismo za praholovce,« se zbere ne eni strani skupina, ki je dobila novo idejo. Navadno začnejo dvome v izbor sejati tisti, ki se ne ukvarjajo z organizacijo, zbiranjem denarja, skeniranjem slikic in risbic otrok za lepe fotoknjige namenjene obdarovankam…

»Kaj pa, če bo dež? Je tam tudi streha?«

»Če ne, potem bi bilo dobro imeti rezervni termin.«

Pošte dobijo nov zagon, poštni predali pokajo od preposlane pošte vsem.

V drugi fazi (no, morda je že tretja) vsak pokritizira predhodno idejo in spodbudno svetuje organizatorjem kaj naj naredijo.

»V katere barve papir bomo dali zaviti darilo?«

»Lahko roza, saj gre za dekleti (ha, ha).«

»No, prosim malo resnosti, roza je »punčkasta«, dami pa si zaslužita nekaj bolj prefinjenega, denimo globoka rdeča ali vijolična …«

»Lepo vas prosim, je to res tako važno? Saj je treba vendar gledati na usklajenost z darilom. Naj to naredijo v cvetličarni!«

»Ne, mi smo odločno proti. Kot bi ne znali sami zaviti, zakaj bi si delali še dodatne stroške?«

Kot bi ne imeli drugih obveznosti, kot bi se vse vrtelo okoli tega? Še dobro, da ima večina edinčke. Svet se pač vrti okoli (naših) otrok.

»Jaz bom za našo poskrbela tako, da se bo tega še dolgo spominjala. Hočem ji omogočiti najboljše.«

»Najboljše bi bilo, če bi kar vsi skupaj odšli v isto šolo skupaj. Tako bi bil prehod manj stresen za otroka.«

»Kot bi ne bilo stresno vse naše življenje. Kot bi ne bili dolžni otrok pripraviti na določeno količino stresa. Kot bi jih hoteli zavijati v vato.«

»Se strinjam! Ali bi ne bilo čisto dovolj slovesno srečanje ob koncu varstvenega časa, s prižganimi svečicami in pesmijo?«

»Ampak, prostor je že rezerviran! Celo nekaj denarja smo morali založiti za kavcijo.«

»Ali to mogoče pomeni, da ne bomo dobili denarja nazaj? Neverjetno kaj si eni izmislijo.«

»Tudi nekaj pijače smo že nabavili. Srečanje, ki smo ga pripravljali, pač stane. Ne veliko, ampak ni fer, da samo eni nosijo stroške (in organizacijo). Kako naj to uredimo?«

»Če boste denar nosili nazaj, prosim da mi ga ne nakazujete na TRR, ker delam v državni upravi in me lahko preverjajo.«

Vse zapisano je absolutno izmišljeno. Ampak zelo verjetno se je kje kaj podobnega zgodilo. Konec si zamislite sami, tudi jaz ne vem ali srečanje potem bo ali ne. Vem pa, da smo starši prvaki v kompliciranju. In prvaki v »nadmudrivanju«. Vsi pa hočemo svojim otrokom »le najboljše«. In kaj bi v tej situaciji naredili naši otroci? Bi res tako komplicirali, bi jim bili res tako važni vsi omenjeni detajli? Zelo dvomim. Verjetno bi se s svojimi malimi prijateljčki radi družili le kako uro več. In ura več je v tem primeru čisto nepomembna ob vseh tistih silnih poštah in idejah.