Krepčilna je misel, da Nekdo vzdržuje svet,
da Njegov pogled spremlja vse moje dni,
da me Njegova ljubezen obdaja kot obleka,
in da mi vse govori o njegovih stvareh.
Kardinal Henry Newman je zapisal:
„Daj mi, da bom pridigal, ne da bi pridigal! Ne z besedami, ampak z zgledom, z močjo, ki je nalezljiva, z nevidnim vplivom tega, kar delam, z vidno polnostjo ljubezni, ki jo goji moje srce do Tebe!“
Tako vrsto nagovora „posluša“ vsakdo, hote ali nehote. Z dobrim zgledom lahko naredimo največ, kajti mi smo Sveto pismo, ki ga danes ljudje berejo …
Poldan zvoni.
Cerkev odprta je. Vstopil bom.
Iskreno Ti, Mati povem,
da zdaj molil ne bom.
Ne nosim darov, ne prosim daril,
prišel le zato sem,
da gledam Te, gledam,
ves srečen,
ker tukaj si Ti,
ker jaz sem Tvoj sin in blizu sva si.
Pred cerkvijo pustil sem svoje skrbi,
da bom s Teboj,
za trenutek,
pod soncem Tvojih oči.
Naj brez besedi
pogled moj se vije
do Tvojih oči,
naj svoje zapoje srce melodije,
ker Ti si edina,
najlepša,
brezmadežna,
milosti polna,
od grešnosti vsake odmaknjena;
ker venomer tukaj si,
ker si Marija,
ker si, ker si!
O Mati Marija,
tisočkrat hvala, Ti,
hvala Ti!
Poldan zvoni …
Paul Claudel (1868 -1955)
Morda je nekoč tako veljalo, a že če pogledamo može v zrelih letih, ko govorijo o svoji mladosti, o ljudeh, ki so jih poznali in jih ni več, večkrat zaslutimo med besedami, kakšno solzo.
Jokati je vedno človeško in tudi zdravo.
Jočemo namreč takrat, ko se v nas nakopičijo psihični »strupi«.
Jok ni znamenje pomehkuženosti, kot možje včasih mislijo, ampak se naše telo z njim brani pred duhovno zastrupitvijo, ki bi sicer lahko prodrla v globino.
Hkrati s solzami se naša duša otrese temnega oblaka, ki bi jo utegnil zastreti.
Ura z nihalom se vedno premika levo in desno.
Da bi takšna ura lahko tekla, ji moramo nameniti dovolj prostora.
Če namreč na svoji poti naleti na oviro, se ustavi.
Tudi sočloveku moramo omogočiti dovolj prostora, da se bo prosto gibal.
Le tako lahko razvije svojo ustvarjalnost in samo v tem primeru bo lahko svobodno deloval.