Besedo usoda lahko beremo na dva načina.
Seveda je naša „usoda“, da smo rojeni v naš čas, v ta ali oni kraj, da pripadamo temu ali onemu narodu …
Niso pa nam usojena naša dejanja, sklepi ali odločitve. Sami s svojo voljo lahko izkoristimo podarjene darove. Naprej določene usode ni. Svobodno se lahko odločimo za to ali ono možnost.

Ali kot pravi pesnik Gregorčič: Usode ni, usoda svoja, to si ti!

Zakaj nam je besedo hvala težko izreči, ko pa je vendar tako kratka in vsakogar razveseli?
Že Aristotel je trdil, da smo vse slabo povedali o človeku, če smo rekli, da ne zna biti hvaležen.
Tudi žival se zahvaljuje tistemu, ki jo hrani.
Znana je antična zgodba o nekem Rimljanu, ki je pregnan v afriško puščavo, tam levu izdrl trn iz noge. Ta mu je nato prinašal hrano. In ko sta se po dolgi ločitvi, oba znašla v Rimskem koloseju, kjer naj bi lev raztrgal svojega dobrotnika, ga je ta prepoznal in mu med dobrikanjem, vdano legel k nogam ...

Bodimo pozorni in se zahvaljujmo za to, kar smo prejeli.

Bil je mraz, sivo nebo in dež! Pozno popoldne. Ob tem se nam je pokvaril še avto. S slabo voljo smo klicali avtovleko. Prišel je mlad uslužbenec in gledal, kaj lahko stori. Končno se je ulegel na mokra tla pod avto in skušal najti napako. Ob tem si je ves čas požvižgaval in popeval. Skoraj jezno sem ga vprašal, kako lahko poje in žvižga kljub takemu delu, ob takem času?
Mladenič je za trenutek prenehal z delom in mirno odvrnil: „Če že ne morem spremeniti okoliščin, pa lahko poskusim spremeniti svoj odnos do njih. Vreme ne bo nič boljše, če bom slabe volje in vaš avto se ne bo popravil zaradi moje čemernosti. Potem pa je že boljše, da sem vsaj dobre volje!“

Ni ga človeka od katerega se ne bi mogli kaj naučiti.

Otroci počasi zaključujejo šolsko leto. Nekateri se še ubadajo z zadnjimi ocenami, večina pa je z glavo že na počitnicah. Ob tem lahko razmišljamo ob naslednji misli:

Šele ko je prireditve konec je treba pospraviti gledališki kostum.
Na vrhu gore tudi ne gradimo mest. Lepo je iti tja in uživati v prečudovitih razgledih, a vendar se na koncu spet vrnemo v dolino.

Tudi šola se mora najprej zaključiti, da lahko nato uživamo v zasluženih počitnicah!

Vrtnar se veseli, ko mu čez noč čudovito vzcvete roža.
Profesor je vesel, ko vidi, da so učenci razumeli in nadgradili učno snov, ki jim jo je predaval.
Pek je vesel, ko ljudje pohvalijo njegov kruh.
Veliko je poklicev, ki zbujajo veselje, ker so njihovi uspehi vidni in otipljivi.

A vendar se zavedajmo, da življenjska sreča ni v izpolnjenih željah, ampak v izpolnjenih dolžnostih.

„Vsaka dobro izpolnjena dolžnost prinaša mir, veselje, tolažbo in blaženo zadoščenje.“ Dr. Vladimir Truhlar (jezuit, teolog in pedagog, 1912 – 1977)