Na Janeza Kolenca me je pred časom opozorila dr. Marija Stanonik. Gre za upokojenega profesorja novomeške gimnazije, ki je takoj po vojni preživel težko življenjsko preizkušnjo. Čeprav liberalen in svobodomiseln je takoj trčil s partijsko nomenklaturo.

Pristal je v Vipavi, kjer je videl smrt Dušana Leskovica, gimnazijskega sošolca iz Kremžarjevega literarnega kroga. V oddaji je povedal: "Prosil me je, če bom preživel, naj povem, da je bil popolnoma nedolžen. To obljubo zdaj izpolnjujem." Pretresljivo! Samo slučaju se ima za zahvaliti, da je preživel. Ves čas je tudi pisal, vendar nikoli zares prodrl. Pred kratkim je izdal tri dramska besedila pod skupnim naslovom Tri, ki so po mnenju dr. Stanonik, njegovo najboljše delo. Oddaja je vsebovala jasen klic k spravi, saj Janez Kolenc... ne zameri... Rad sem naredil to oddajo. Zdi se mi, kot da ohranjam delček preteklosti! Še link na oddajo, kjer se da posnetek slišati:

In še navezava. Včeraj sem pisal o Socialni akademiji. Bil sem prva generacija in moj profesor za Družbeni nauk Cerkve je bil... zgoraj omenjeni, Marko Kremžar. Svet je majhen in življenje je mnogo več kot naključje.

Socialna akademija je projekt Mladinskega ceha in Slovenskih katoliških izobražencev. Že kar nekaj let izobražuje slušatelje za družbeno aktivno udejstvovanje. Ponuja predmete kot so politična zgodovina, komunikacija, zgodovina, dužbeni nauk Cerkve... Program je namenjen tistim, ki želijo svoje znanje iz teh področij dopolniti in izkušnje porabiti bodisi pri lastnem delu oz družbenem delovanju.

Danes sem tam nastopil kot predavatelj v sklopu Projektno in timsko delo, katerega rezultat naj bi bila radijska, ali kakšna drugačna, oddaja. Udeleženci so si danes izbirali temo in goste, ki jih bodo v prihodnosti povabili k sodelovanju.

Priznati moram, da so me navdušili. Izbrali so zanimive, širše aktualne teme, različnih področij: Ali naj volim?, Zasvojenost z računalnikom in pa Civilnodružbena katoliška gibanja in njihov nastop. Vsi naslovi so še delovni, omTi naslovi omogočajo zanimive, aktualne in dinamične nastope. Zanima me kako se bo vse skupaj razvilo do konca.

Ob tem sem se spomnil, da sem tudi sam nekoč obiskoval ta študij. Od tega je sicer že več kot 15 let. Študij je bil takrat dvoletni in se je imenoval Rerum novarum, po socialni okrožnici Leona XIII.

V teh dneh se spominjamo 20 letnice ustanovitve SDZ (Slovenska demokratična zveza). V Muzeju novejše zgodovine so ob tem pripravili okroglo mizo o pomenu te politične stranke, ki je bila eno od jeder Demosa. Prvi predsednik je bil Dimitrij Rupel, kasneje je postal predsednik Hubert Požarnik, podpredsednik pa Rajko Pirnat.

Ker z Muzejem sodelujemo v projektu Moja zgodba, se je zdela dobra ideja izbrati pričevanja iz prve roke na ta čas, tudi iz ust ustanoviteljev. No zgodba seveda ni tako enostavna, saj nekateri niso našli časa (ali volje) za nastop pri nas. Dr. Požarnik in dr. Pirnat pa sta vseeno prišla.

Prvi psiholog, drugi pravnik. Oba sta se pokazala kot izjemno prijetna sogovornika. Požarnika je zanimalo, kaj jaz počnem v prostem času. Kar malo je osupnil, ko sem mu pokazal razstavo svojih likovnih del na radiu.
Pirnatu pa je nekje med vrsticami ušlo, da je z Zavodom sv. Stanislava povezan tudi njegov oče. Žal ni povedal, ali je bil tu nekoč dijak, ali ima nanj kakšne druge spomine...

Pogovorom lahko prisluhnete na naslednjem linku:
http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba

Jaz pa sem na nek način zelo vesel in počaščen, da tudi naš radio ohranja delček zgodovine v svojih arhivih. Pravzaprav si težko predstavljam, da je od takrat minilo že 20 let...

Po napornem delu je najprej treba skuhati kosilo. Samo hrenovke in pire krompir bodo danes.

Pot nato vodi po najmlajša dva v vrtec. In kot zanalašč pada dež. Še v trgovino je treba, ker je zmanjkalo sladkorja in mleka.

Že se mrači, pa še niso končane vse domače naloge. Da ne govorim o vaji instrumentov. Hitro, hitro...

Joj, ura je že toliko, da bosta ministranta zamudila mašo. In seveda še nista malicala... No, končno sta le stopila skozi vrata.

Z najmlajšim se je tudi treba ukvarjati. Žoga pride prav in čokolino. In kdo bo zdaj pospravil stanovanje? Otroška soba je taka kot bi vanjo treščil nebeški grom.

Preden vse utihne, ne vem več, kako se pišem.

Hudo, hudo je, če zboli žena, pa čeprav leži v sosednji sobi in je vse kar lahko naredim zanjo, skodelica čaja.

Danes smo se Slovenci veliko preveč ukvarjali z drugimi. Mediji so nam kot najpomembnejšo novico slikali ustoličenje onstran luže. Ljudje o tem berejo, poslušajo, gledajo in nehote pozabijo na tukaj in zdaj.

Spremembe vedno prinesejo nekaj novega. Nov veter, novo razporeditev igralnih figur, upanje na boljše. Spremembe so del življenja. Na nek način je naše življenje eno samo veliko spreminjanje.

Najprej se rodimo, potem odraščamo. Prva velika sprememba za otroka je ločitev od staršev in odhod v vrtec. Potem še večjo spremembo prinese šola, pa nato študij in zaposlitev. Na spremembe lahko na nak način vplivamo, se nanje pripravimo, ampak soočenje z njimi, je za vsakega vedno nekaj povsem novega.

Spominjam se svojega prvega šolskega dne... Ta spomin ni preveč prijazen. Bil sem najmanjši, na nek način sam, v množici drugih. Solze so mi zalile oči. A vendar spomin na šolo ni grenak, je le spomin na spremembo, ki me je ujela nepripravljenejga.

Da se bomo poboljšali, se spremenili, si velikokrat obljubimo, ko ga polomimo. Ko nam ne gre, ko je zaradi nas nekdo prizadet. Takrat sklenemo, da bo naslednjič drugače. In to je tisto, kar bi rad povedal, če se sprememba ne zgodi najprej znotraj nas, se tudi na zunaj ne more videti.

Dokler se bom (pre)veliko ukvarjal z drugimi, za spremembe med nami ne bo časa in volje. Dokler me bodo zanimali predvsem pomembni mogočneži, se v naši družini ne bo nič spremenilo. Šele tedaj, ko bom ugotovil, da lahko nekaj drobnih sprememb pri sebi, veliko pripomore k kakovosti medsebojnih odnosov v moji družini, bom na pravi poti!

Kdor hoče spremeniti svet, mora začeti pri sebi!