Resno fotografiram od leta 1985. Tistega leta mi je oče povedal, da hrani denar za moj vozniški izpit. Ni mi dalo miru, toliko časa sem navijal, da sem dobil svoj prvi fotoaparat, Canon AE1. Očetu ni bilo najbolj všeč, no sploh mu ni bilo všeč, a kot je obljubil, mi je dal takrat 18 milijonov dinarjev, kot je stal moj prvi, sicer rabljeni aparat. Tega nakupa mi nikoli ni bilo žal. Takrat sem že hodil na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, fotografska torbica pa je bila od tistega časa, vedno na moji rami. Izpit za avto pa sem naredil kasneje, na študentsko prislužen denar.

Najprej so nastajale črno bele fotografije. Film sem kupoval na metre in ga sam navijal v kasete. Uredil sem si tudi temnico in… bilo je res čarobno, s pomočjo razvijalca, izrisati sliko na papirju. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Canon AE1, je nadomestil A1, njega EOS 5 in EOS 1000. Leta 2002 sem prvič poskusil digitalno fotografijo. Od takrat, negativov ne shranjujem več v posebni mapi, ampak na računalniku. Včasih pa se me loti nostalgija in razmišljam o vonju fiksirja, rdečih žarnicah in sušilcu za fotografije. V omari pa so na posebnem mestu zbrani vsi moji aparati.
Edino kar je enako kot pred 25. leti, je občutek, da je lep trenutek treba zabeležiti. In fotografija čas zamrzne za prihodnost!

Antonio Stradivari italijanski izdelovalec godal, rojen 1644 ali 1648, Cremona, umrl 18. decembra 1737, Cremona. Stradivari je najslavnejši izdelovalec godalnih instrumentov vseh časov. Predvsem so cenjene njegove violine, imenovane tudi Stradivarke, vsaka ima tudi svoje ime. V svojem času je mojster izdelal več kot 1100 violin, od tega jih je danes ohranjenih okoli šesto. Njegova glasbila slavijo po lepoti in izrednem zvoku.

To je le nekaj skopih podatkov o nečem, kar bo jutri moč slišati tudi v Ljubljani. V zavodu sv. Stanislava bo namreč mogoče prisluhniti koncertu na katerem bo igral tudi mojster Primož Novšak. Novšak je priznani violinist, ki že desetletja igra v Švici, v posesti pa ima Stradivarijevo violino. Koncert bo sicer posvečen 250 letnici smrti baročnega skladatelja Georga F. Haendla. Nastopili bodo sopranistka Vlatka Oršanič in razširjena zasedba Camerata B, pod Novšakovim vodstvom. To bo zadnji koncert iz ciklusa Dotik generacij. Koncert bo 18. februarja 2009, ob 19.30 v zavodski koncertni dvorani.
Izjemen glas Vlatke Oršanič in zvok Stradivarijeve violine bi vas lahko očarala…

»Navaden, dober oče daje večji občutek varnosti v hiši, kot vse zavarovalnice sveta. Z navadnim dobrim očetom, se številni problemi, s katerimi imajo sicer opraviti psihiatri, rešijo kar sami od sebe. Biti preprosto dober, tega ni mogoče izboljšati.«

To misel sem zasledil danes. In res! Vsi zunanji dejavniki ne morejo toliko poseči v notranje družinsko življenje, kot navaden, ljubeč odnos. Zato me deviacije o katerih toliko pišejo mediji, vedno znova zbodejo. Če tega odnosa ni, škriplje kot v motorju, ki nima dovolj olja. Ampak krivično je, da izvemo za vse obžalovanja vredne primere, da o njih toliko govorimo, bolestno kopljemo, se celo naslajamo… Nikoli, res nikoli, pa ne izvemo o tolikih starših, ki so svoje otroke vzgojili v zdrave osebnosti. O tem se ne pogovarjamo s sodelavci. Razmislek o zdravi, ljubeči družini je za mnoge dolgočasen. Taki očetje ne pozirajo na naslovnici vaše priljubljene revije. Na pogled morda niso privlačni, a njihova notranja lepota, ogreva.

Na tak dan, kot je bil današnji, ljudje prilezemo na plano, kot… »gliste po nalivu«, bi zapel kak Iztok Mlakar. Res, to je bil dan, ki je že čisto dišal po pomladi, čeprav so naokoli še vidne zaplate snega. Nismo odšli kam daleč, le do Starega gradu nad Smlednikom, kjer imajo tudi lepo obnovljeno Kalvarijo, s kapelicami ki jih je poslikala ruska slikarka Maša Bersan Mašuk. Na vrhu se nam je ponudil izjemen razgled.

In še nekaj podatkov, ki jih ponuja tabla pred vstopom na grad: »Stari grad se omenja leta 1136 v zvezi Ulrikom de Fledinichom. Prvotni romanski grad je obsega mogočen, samostojno stoječ obrambni stolp, obdan z jarkom. V zreli gotski dobi so okrog stolpa obzidali grajsko ploščad v obliki potegnjenega trapeza. Nove stavbe so prislonili na obzidje na zahodni strani. Po potresu leta 1511 so zgradbe v tem delu razširili, dvignili za nadstropje in prestavili bivalne prostore. V istem stoletju so z južne in vzhodne strani po renesančnem utrdbenem principu dozidali zunanji obzidni okvir in ga utrdili s stolpiči. Grad so obnavljali še leta 1610. Dela je vodil Abondio Donino. Grad predstavlja zasnovo in razvoj srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji v najčistejši obliki.«

Kljub temu, da niti pust še ni, sem v mislih že pri postu. Pripravljam namreč shemo že 11. koseških postnih večerov. Pastoralno leto je sicer posvečeno mladim, zato bosta dve predavanji na to tematiko:
Matej Cepin, direktor Socialne akademije bo spregovoril o izzivih Cerkve pri delu z mladimi,
Slavko Rebec, profesor na škofijski gimnaziji v Vipavi pa bo spregovoril o Starših v odnosu z mladimi.
Poleg tega bodo naši župljani lahko videli Čušinov evangelij, v izvedbi dramskega igralca Gregorja Čušina, prisluhnili dr. Andreju Sajetu, Tiskovnemu predstavniku Slovenske škofovske konference, ki bo spregovoril o podobi Cerkve danes in pa Jožici Ličen namestnici ravnatelja škofijske Karitas Koper, ki bo razmišljala o Dobroti in lepoti v povezavi z likovno kolonijo Umetniki za Karitas.

Predavanja so vedno ob postnih petkih po večerni sv. maši ob 19.30. Ker je v postu šest petkov, (brez Velikega petka) tu pa je navedenih pet predavateljev, naj zapišem še, da bomo za šesti petek pripravili molitveno srečanje ob križevem potu, kjer bomo s sliko, pesmijo in molitvijo spremljali Jezusa na Golgoto.

In še za zgornjo sliko naj napišem, da je bila posneta leta 1988 v Strunjanu, na ministrantskem duhovnem vikendu... Dvajset let je že od tega. Čas teče in pušča sledove...