»Navaden, dober oče daje večji občutek varnosti v hiši, kot vse zavarovalnice sveta. Z navadnim dobrim očetom, se številni problemi, s katerimi imajo sicer opraviti psihiatri, rešijo kar sami od sebe. Biti preprosto dober, tega ni mogoče izboljšati.«

To misel sem zasledil danes. In res! Vsi zunanji dejavniki ne morejo toliko poseči v notranje družinsko življenje, kot navaden, ljubeč odnos. Zato me deviacije o katerih toliko pišejo mediji, vedno znova zbodejo. Če tega odnosa ni, škriplje kot v motorju, ki nima dovolj olja. Ampak krivično je, da izvemo za vse obžalovanja vredne primere, da o njih toliko govorimo, bolestno kopljemo, se celo naslajamo… Nikoli, res nikoli, pa ne izvemo o tolikih starših, ki so svoje otroke vzgojili v zdrave osebnosti. O tem se ne pogovarjamo s sodelavci. Razmislek o zdravi, ljubeči družini je za mnoge dolgočasen. Taki očetje ne pozirajo na naslovnici vaše priljubljene revije. Na pogled morda niso privlačni, a njihova notranja lepota, ogreva.