Danes je naslovna tema o gospodarski krizi v Nemčiji. Omenjajo Karla Marxa. Na drugi strani droben članek o odkritju trupel pomorjenih v rovu Barbara. Lepo besedilo Braneta Piana. Glede na odmevnost in vse povedano v zadnjih dneh, sem bil prepričan, da bo v Sobotni prilogi o tem še kak članek. Pa sem se zmotil.

Portret tedna gre Avstrijcu, Prvi daljši intervju Katarini Kresal in izbrisanim, o pobitih niti besede, čeprav gre za notranjo ministrico. Potem o varčevanju, pa Rdečem križu. Zatem slovensko hrvaška meja, Anglija v recesiji, ekonomija, Američani iz Iraka, dnevnik Brede Kutin, ki je pobiti ne zanimajo, čeprav piše dnevnik… potem še nekaj člankov, celo o čebelah in dokumentarcih (omenjajo otroke iz Petrička) . Osuplo gledam med pisma bralcev, morda bo pa tam kaj? Tudi tam nič. In tudi na zadnji strani Lenart Kučić o nečem, kar bi bilo aktualno tudi čez teden dni ali šest mesecev…
Halo?! Je to priloga osrednjega Slovenskega časopisa? O presunljivem odkritju, o katerem govori vsa Slovenija, pa ena podhranjena notička? Je to, To Delo? Pa kje vi živite? Na luni? Pričakoval sem vsaj dva intervjuja, enega z nekim eminentnim borcem, drugega z enim od tistih, ki so partizanski zločin odkrili javnosti. No, meni so tudi s svojim molkom povedali veliko!
Nekdo je izgubil kompas in zdaj ne najde sonca na temni strani meseca.

Živemu človeku se marsikaj pripeti! Tako se mi je včeraj med 15. in 16. uro zdrobilo zadnje steklo na avtomobilu. In to samo od sebe. Ko sem zapiral prtljažnik je bilo še celo, po slabi uri pa mi je svak, ki se je vrnil iz službe, sporočil da imam v steklu luknjo.

Najprej sem stekel pogledat, kaj je izginilo. Bilo je prav neprijetno, saj se je vse zgodilo pred domačo hišo. Naj kličem policijo? Ampak saj nič ni izginilo, avtoradio je nedotaknjen, ključavnice cele, tudi alarm se ni sprožil. Uh, sem si vsaj malo oddahnil. Je bilo to morda delo kakega vandala, se je glasilo naslednje vprašanje? Niti ni tako kazalo, kajti res z začudenjem sem opazil, da je steklo »izvrglo« ven. V prtljažniku je bil manjši del črepinj. Najbolj oddaljen delček stekla, pa je bil od avta oddaljen slabe 3 metre… Kot bi kdo od znotraj steklo porinil ven. A kako to, saj se alarm ni sprožil?

Ker je še deževalo, je bilo treba reagirati hitro. Takoj sem vedel: popravilo bo stalo. Prijazen glas na brezplačni telefonski številki pove, da se je treba naročiti in da stane počeno steklo za ta avtomobil, ta letnik in ta model… več kot 460€, prištejem naj še stroške dela in Bog ne daj kakšnega tesnila, kar bi skupno naneslo okoli 600€.
Globoko sem pogoltnil!
Še dobro, da obstaja internet. Tam dobiš marsikaj za precej bolj človeško ceno. Z nekaj telefoni, je bila potem stvar urejena v poznem popoldnevu za okroglo ceno 200€, kar je še vedno bistveno preveč, glede na »neumnost« dogodka, ki se načeloma sploh ne bi smel zgoditi. Namreč izvedel sem, da je bil najverjetnejši vzrok počenega stekla, pregrevanje gretja. Zadnje steklo naj bi greli čim manj. Mojster je rekel, da ga on v zadnjih letih sploh ne greje več. Saj mu ni treba. Avto mu stoji v garaži. Meni pa žal ne. No, vsaj steklo je novo. Bo že zdržalo nekaj let… upam.

Ne zgodi se velikokrat, da se kristjani manifestiramo v javnosti. Ali če se izrazim bolje, naša vloga nikoli ni ne vem kako opažena. Tukaj bom odmislil Cerkvene medije, Družino, Ognjišče in seveda radio Ognjišče, saj smo se na to nekako navadili in se nam ne zdi kaj več kot obrobnost.

Ko se sprehajam po ulici in naletim na tak gigantski (jumbo) plakat, pa se lahko zavem, da med vsemi temi ljudmi, živijo tudi kristjani. In to taki, ki želijo celo izpričati svojo navzočnost. V Kosezah to počnemo zadnja leta. Navezali smo stike in celotno organizacijo in tako lahko tudi na tak način sporočimo, kaj se pri nas dogaja.

Koseški postni večeri. Enajstič po vrsti. Za vse, ki jih to zanima, nagovori. Prejšnjič Čušinov Evangelij, zdaj Andrej Saje in Podoba Cerkve... Naslednjič pa dobrodelnost in lepota! Vabljeni!

In Kregarjev Vstali odrešenik, se lahko pokaže tudi izven cerkve. Tako nam da vzpodbudo, da pokažemo svoje pričevanje.

Ko sem dobil novoletno voščilo iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, na katerem so bili na eni strani natisnjeni zgornji simboli, sem si mislil, kako neslano je. Lahko ga bereš kot metaforo. Združuje nezdružljive simbole in ustvarja nove. Združuje dva antipoda. Komunizem in krščanstvo. Rdečo zvezdo, potopljeno v kri nedolžnih, pribitih nanjo. Morda je avtor menil, da je humorno, če namigne, da naš svet (spet) vodita dve "ideologiji". Morda nas je hotel posvariti, naj se varujemo, pred možnostjo, da se združita.
Meni pa se zdi simbol pravzaprav na mestu. Kristusa so pribili na rdečo zvezdo, takrat ko žrtve za dosego cilja niso bile več pomembne. Cilj posvečuje sredstva. In to je zgodba premnogih kristjanov, ki so v imenu rdeče zvezde končali svoje življenje, nekje brez obleke, groba in sodbe...

Simbol me je po svoje pretresel, zato ga nisem zavrgel, saj sem si mislil, da se ga bo dalo še "citirati". In res ni bilo potrebno dolgo čakati.

Odprli so Barbarin rov pri Laškem, o katerem sem bral že pred 15 leti v knjigi Romana Leljaka Teharske žive rane. O tem smo govorili na radiu že takoj ob naših začetkih, natančneje v nekaterih oddajah gotovo že pred 10. leti. Ampak zatreslo se je šele zdaj, ko so se prikazali dejanski ostanki umrlih. Kot da nam, do zdaj, mediji niso verjeli. In zdaj so navedeni tudi storilci. Z imeni in priimki. V znamenju zgoraj prikazanega simbola.
Vemo katera enota je to storila. Vodil jo je major Toni Anton Riček, ostali poveljujoči v tem početju pa so bili Ivo Jurčec, Alauf, Brečko, Lah, Starc, Pavček, Franc Šolar … Za morišče je odgovorna 1. slovenska divizija narodne obrambe, 2. bataljon 3. brigade. Glavni partijski funkcionar Celja pa je bil Edvard Golc, ki je neposredno organizacijsko vodil vsa dogajanja od maja do septembra 1945. Tako Zoran Leljak.
In jaz? Malo sem prazen. Vse to sem vedel že pred leti. A dokler ne vidiš slik z apnom posutih trupel, dokler ti ne zatrepeta oko ob truplu nekoga, ki se je po vsej moriji, uspel še plaziti proti izhodu, v upanju na rešitev, do takrat je bilo to vedenje le polovično. Zdaj pa v vsej tragiki ponovno vstaja in dobiva nove razsežnosti.

Danes na hodniku radia, med krajšim sprehodom do snemalnice, opazim znan obraz... Tako od strani. Dober dan, dober dan in vsak na svojo stran... Potem mi počasi pronica v možgane, da ta obraz pravzaprav ne poznam iz vsakdanjika. Odkod potem? Damo vodijo po naših prostorih, peljejo jo tudi v našo kapelo. "Je prava?", vprašam radijsko mamo Sonjo. "Prava, prava!"
V nedeljo ima gospa koncert v Ljubljani in tudi nam je naklonila nekaj svojega časa. Na povratku iz kapele, mi stisne roko in takrat mi pride na pamet, da bi bil to lahko lep spomin, nanjo in na posebne medijske trenutke. Slika je priložena.

Ni veliko takih trenutkov, oz se ne ponovijo velikokrat. Tako se morda najbolj spomnim pogovora z Johnyem Loganom, edinim dvakratnim zmagovalcem Evrovizije, ki je pred leti prav tako prišel na radio. Bilo je neke sobote, ko sem bil dežuren, približno v tem letnem času. Zunaj je ravno zapadlo nekaj deset centimetrov snega, on pa je imel zvečer koncert z Nušo Derenda v Cankarjevem domu. Odprt in prijeten sogovornik je bil, prav tako kot Tereza danes, pa čeprav se je z njo pred mikrofonom večinoma ukvarjal kolega v kulturi Marjan Bunič, jaz pa le tako od strani pred svojimi slikami.
Ampak zdaj, ko tole gledam, mi je toplo pri srcu!