Blog dela... in vabi. Nedvomno. Jure je pohvalil Goslača na strehi, od Marjana sem izvedel, da ga danes zadnjič uprizarjajo in... z ženo sva si ga ogledala. Za rep sva ga ujela in res nama ni bilo žal.
Ob tem sem na kratko pregledal še imena ostalih predstav MGL-ja in naletel na Grdobo. »V delu Grdoba opozarja na brutalnost turbo-kapitalizma in na današnjo bolno obsedenost z videzom, lepoto in mladostjo, na kočljivo in za osebnost posameznika pogubno stremljenje k idealom, ki vodijo v izgubo identitete.« Pa ne bom izgubljal besed ob predstavi, ampak o grdobi, ki se mi je pred očmi prikazala na poti v gledališče.

Gre seveda za tole, kar je bilo preden je postala grdoba, spaček, krematorij ob lepotici… ljubljanska Opera. Nekoč ena najlepših in najimenitnejših stavb, kar jih je naše mesto imelo, z znamenitimi secesijskimi okni, Bernekerjevimi muzami na pročelju…

In zdaj? Lupina spredaj je še ostala, zadaj pa so novi iskalci »lepega« pritisnili poleg spačka, ki zdaj ni ne tič in ne miš. Važno, da se bo pod to nekdo podpisal, da bo zaradi tega dobil neko nagrado in bo imel tako čisto vest in večen spomin.
Spominjam se, da so nekoč na ljubljanski grad vodili skupine arhitektov iz Evrope in jim na našem primeru kazali, kako se gradu NE sme obnavljati. Mislim, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi zdaj. Videli bodo, kako se ne sme uničiti identitete neke stavbe, ki je s svojim izgledom nekaj pomenila. In ko bodo izvedeli, da je ta »noviteta« stala skoraj toliko, kot gradnja popolnoma nove opere na Irskem, se bodo lahko še privoščljivo nasmehnili… in odšli domov. Mislili si bodo: »Saj bi lahko imeli dve operi. Zdaj pa nimajo nobene, vsaj take ne, ki bi ustrezala imenu opera.«

Mi pa bomo ostali tu in pojedli cmok, ki so nam ga zagledanci v združeno staro in novo, zapustili. S sklonjeno glavo in nekoliko osramočeni, se bomo vsakič znova skušali čimprej pobrati nekam stran. Tako kot jaz danes.

Pasijon nas je navdušil. Velika množica obiskovalcev, (potem sem v zakulisju slišal, da okoli 4000) je z vidnim navdušenjem sprejemala ponujeno. Lahko govorimo o prazniku ljubiteljskega gledališča z 800 nastopajočimi, lahko govorimo o verski manifestaciji s pridigo p. Romualda, lahko smo šli samo na zrak ob prekrasni Cvetni nedelji. Vse skupaj se je izjemno sestavilo in Ločani so se izkazali. Vse je bilo domišljeno in izpeljano brezhibno. Od avtobusov in tistih majhnih detajlov, ki so zakrivali ulične oznake in izložbe, do tistih potrebnih prostovoljcev, ki so za konji pospravljali fige…
Videl sem veliko znanih obrazov, množine romarjev, ki so jih iz različnih koncev pripeljali avtobusi, mlade družine... Zanje je bilo morda malo naporno, saj predstava vendarle traja dve uri. Sam sem se dal predvsem v vlogo fotografa. Okoli 550 posnetkov hrani moj arhiv. Nekaj za okus in vabilo pa postavljam na tole stran.

6. postaja: VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

7. postaja: JEZUS DRUGIČ PADE POD KRIŽEM

Evangeliji o Veroniki in padcih molčijo...

»Steletovo nagrado za življenjsko delo v konservatorstvu prejme Sonja Ana Hoyer. Steletova priznanja prejmejo Nika Leben za odkritje in prenovo baročne dvorane v radovljiški graščini, Marija Radmilovič za ureditev viničarije Kebl v Slatini v Slovenskih goricah in nadžupnik iz Rogatca Andrej Grobelnik za prizadevanja pri prenovi sakralne dediščine.
Nadžupnik iz Rogatca Andrej Grobelnik je leta 1983 prevzel skrb za nadžupnijo Rogatec in sv. Rok ob Sotli. Večina tamkajšnjih sakralnih objektov je bila v slabem stanju in tako se je sistematično lotil obnovitvenih del. Dela so bila, je zapisano v utemeljitvi, izvedena kakovostno in v skladu s konservatorskimi načeli. Obnovo je popisal v publikaciji Sopotnica življenja. Najbolj obsežna in zapletena je bila obnova cerkve sv. Jerneja. Stavba je bila statično sanirana, na novo prekrita, obnovljena je bila njena zunanjost, v notranjščini pa so bile restavrirane baročne freske, večina baročnih oltarjev in druga oprema. Cerkev je zažarela v prvotni baročni barvitosti.«

Takole pravijo uradni podatki o nagrajencih in še posebej o nadžupniku Andreju Grobelniku iz Rogatca. Vesel sem, da so tudi državne institucije prepoznale njegov trud za ohranitev naše sakralne dediščine. Zdi se mi, da je to majhna, a pomembna gesta, ki nam pove, kako pomembni so oskrbniki zakladov, na katere smo lahko vsi ponosni. Pomenljivo se mi je zdelo, ko je v pogovoru omenil, da sprejema to priznanje, kot eden izmed mnogih sobratov duhovnikov, ki so si in si še prizadevajo, da bi naše kulturno bogastvo ostalo ohranjeno tudi za bodoče rodove. Poudaril je, da bi morali tudi to omenjati v povezavi z duhovniki, ki jih nekateri več kot krivično imenujejo krvosesi… ampak tako je pač stanje duha v Sloveniji.
Vesel sem, da so med nami taki duhovniki kot je nadžupnik Andrej Grobelnik, ki s skromnostjo in preudarnostjo skrbijo tako za duhovno kot materialno dediščino. Kot je poudaril nagrajenec sam, je prva skrb za pastoralo, šele po tem lahko pride skrb za druge stvari. Čestitam!

Angela Vode. Ženska, ki me večkrat bega. Sprva prepričana komunistka, ki jo ti sami, zaradi radikalnosti, premočrtnosti, izključijo. Potem pa doživi vse nasilje, kar si ga bolesten um lahko zamisli. Najprej nacisti, nato komunisti. In kljub vsemu, ostane humanistka, pa čeprav po prihodu iz zapora, zgolj vegetira. Kljub temu, da klerikalce prezira, ohranja z nekaterimi duhovniki stik, zase naroči cerkven pogreb, svoje spomine pa shrani v župnišču pri sv. Jakobu, kjer čakajo na izid. Vse to so dejstva, ki so me poleg pripovedi Alenke Puhar, spremljala in navdajala z mešanimi občutki.
Dokler ni spregovorila podoba. Ljudje smo namreč podvrženi podobi. Žrtve Barbarinega rova, so spregovorile šele s svojo sliko. Dokler nismo videli pasijona Mela Gibsona, si nismo znali prav predstavljati Kristusovega trpljenja. Dokler ne vidimo filma Skriti spomin, kjer Angelo Vode upodobi Silva Čušin, si ne moremo prav predstavljati, kaj so za žensko pomenili komunistični zapori.

Dokumentarcem Zamolčani - Moč preživetja, Otroci iz Petrička in še nekaterim, se je pridružil igrani film "Skriti spomin", ki zabija še zadnje žeblje v krsto socializma s človeškim obrazom. Ne bom govoril o igralskih presežkih filma, ampak bom raje poudaril njegovo »dokumentarno« vrednost. Ko bo prihodnje dni film na sporedu TV Slovenija, si bodo gledalci lahko sami ustvarili mnenje in presodili, kako je bilo lahko v socializmu, pod Titovim vodstvom, 25. 000 zapornikov? Od tega četrtina žensk? In kdo bi zdaj rad slavil zlagane heroje? Kdo bi jim postavljal spomenike in ovešal njihova imena na ulicah? Morda bi jim posvetili kakšno ulico Zločincev, nanjo pa naselili nekdanje visoke aparatčike z majorjem Mitjo na čelu… Mimogrede podobo Mitje Ribičiča najdemo na več mestih, zelo subtilno prikazano, tudi v Skritem spominu.

Še nekaj bi rad zapisal. Skriti spomin je poleg vsega tudi ženski film. Besedilo je napisala ženska, objavila ga je ženska, film je režirala ženska. Avtorica opisuje razmere v ženskih zaporih, v filmu posledično nastopa večina ženskih likov. Slovenci nimamo Ivane Orleanske, imamo Vesno, zdaj pa smo dobili še Angelo Vode. Mislim, da bodo film intimno tudi najtežje sprejele gledalke.

Slišal sem, da se nekaterim ljudem v zadnjem času ruši svet. Junaki, ki so jim verjeli, se spreminjajo v zločince. Kri brata vpije. Skriti spomin je del te zgodbe. Priporočam ogled.