Zjutraj smo se odpravili od doma nekaj po sedmi. Navadno peljem ženo v službo in potem otroka v vrtec. Najprej nas je presenetilo, ker je bila sprehajalna steza proti živalskemu vrtu, z napisom POLICIJA, zaprta. »Oho ho, kaj pa je to?«, sva se spraševala. Zgodba se je ponovila na naslednjem uvozu proti Mostecu, pa na naslednjem… vse tja do živalskega vrta. »Še dobro, da nisem včeraj tukaj tekel, morda so koga oropali?«, mi je ušlo. »Ne, tole mora biti nekaj hujšega,« je pribila žena. Zagledala je namreč policistko, oboroženo s puško. »Da niso koga…?«, naju je stisnilo, »pa tako varna se nama je zdela ta pot, celo ponoči je osvetljena.«
Na radiu sva kmalu zvedela, da jo je kosmatinec prikolovratil naravnost v Ljubljano in se odločil za hitro nastanitev v živalskem vrtu. Tam pa ga očitno niso hoteli vzeti. Zato jo je užaljeno popihal na Rožnik, k Cankarju in nato še v Tivoli, kjer se je verjetno hotel pridružiti kakšnemu osamljenemu jutranjemu tekaču.
Zgodba naj bi se končala zgodaj popoldne, ko naj bi ga pregnali proti Polhograjskim dolomitom (Dobrovi) odkoder je tudi prišel. A se je očitno zapletlo. Ko sem šel okoli 19. ure na tek, sem spet opazil policiste in tudi radovedneže okoli Zavoda za gozdove, ki so razlagali, da je medo še tu in da ni prav velik. Menda ga bodo uspavali in odpeljali na varno.

Cela štorija torej, ki nas opozarja, da živimo še v dokaj neokrnjenem okolju, kjer se tudi zveri, kar dobro počutijo. Kdo je koga ogrožal je seveda vprašanje, saj se je medved menda prišel ženit. Vendar pa ni ravno prijetno, da se sredi strogega centra Ljubljane (tako kot bi se v New Yorku v Central parku) pojavi zverina, ki zna s človekom hitro opraviti, če se čuti ogrožena. In kako se osamljen medved med sprehajalci, ki jih je na Rožniku in Tivoliju, ob lepem vremenu ogromno, ne bi čutil vsaj vznemirjenega. Kljub vsemu pa mu nikakor nisem želel smrti. Kot se tudi nisem mogel načuditi ležernosti sprehajalcev, ki so navkljub opozorilnim trakovom, hiteli v hrib. Verjetno so si mislili: »Saj se meni ne more nič zgoditi!«

Svet se hitro vrti in vse ima strog razpored. Ob tej uri sem tu, potem skočim sem. Za to imam pol urice, kar pomeni, da potrebujem idealne razmere, ker teh ni… zamujam. In potem se dan podira, kar sem zamudil zjutraj, ne morem nadoknaditi do večera.
Ugotovil sem, da meni osebno najbolj pomaga, če se v največji naglici za trenutek ustavim. Ko se najbolj mudi, grem na kavo. Kot voznik formule, grem zamenjat gume.

Pesnik Tagore pravi v eni od svojih pesmi: "Prosim te, dovoli mi, da smem za trenutek sesti k tebi; začeto delo bom že pozneje končal."
Ni kaj, stara vzhodna modrost uči tudi nas zahodnjake. Če si lačen bližine nekoga, se moraš nasititi in obratno, ko te stiska hrup zadolžitev, se lahko sprostiš le ob prijaznem miru, ki ti ga da bližnji. Ko ta čas bližine mine, navadno naredim več, kot bi sicer, nemalokrat nadoknadim celo tisto, kar mi je prej ušlo. Je že tako, da smo ljudje drug drugemu lahko zdravilo (ali pa strup – ampak to je že druga zgodba!).

Pred dnevi sem dobil zanimivo sporočilo: »Jože so že. Kdaj se vidiva?« V okolici Ljubljane, pa ne na Barju, so namreč zacveteli močvirski tulipani ali logarice. Slikar, fotograf, pesnik, vsestranski Janez Medvešek, me je zvabil na pravi foto session. Najprej je izgledalo, kot da sem se preveč obiral in so najlepši že odcveteli, potem pa sva naletela na prelep šop, poln in nedotaknjen. Močvirski tulipani so namreč zaščiteni, ampak kljub temu, jih nepridipravi trgajo. Midva sva si jih »natrgala« samo virtualno.

Pravilno osvetljeni šop in mali rdeči žužek, ki mu na listu ni niti nerodno.

In še nekaj besed strokovnjakov o tej redki rožici, ki zaradi izsuševanja mokrišč izginja:
»V Sloveniji je močvirska logarica le še na nekaterih rastiščih v okolici Ljubljane, Krškega in v severozahodnih predelih; sicer jo najdemo v zahodni Evropi ter na Kavkazu. Tako pri nas, kot drugod po Evropi je vse redkejša zaradi spreminjanja in uničevanja značilnih rastišč. V tleh ima čebulico, iz katere požene rahlo ukrivljeno golo sinje zeleno, 15-30 cm visoko votlo steblo, ki je premenjalno olistano s 4-6 sedečimi, žlebastimi, golimi listi. Cveti v aprilu.«

Če utrgaš tako rožo, imaš z njo veselje morda dan ali dva, njo pa, prikrajšaš za vse življenje...

V ljubljanskem Cankarjevem domu je bila slovesnost ob 800-letnici karizme sv. Frančiška Asiškega, s čimer so obeležili uradni začetek delovanja reda manjših bratov. Pred polno Gallusovo dvorano smo lahko videli prerez tega, kar navdihuje brate in sestre Frančiškove karizme. Že po uvodnih taktih prireditve, sem se vprašal, kaj bi na to rekel oče Frančišek, ali še bolje, ali je to tisto, kar danes predstavljajo vsi trije Frančiškovi redovi? Koncept prireditve, ki je bila izrazito govorna(!), je bil najbolj posrečeno zajet v besedi osrednjega govornika, ravnatelja celjske Mohorjeve družbe Jožeta Faganela. Ta nam je povedal, kako pomembni so bili in so še za nas »beraški redovi«. Kako so dvigovali našega duha v trenutkih krize vere, kako so imeli pripravljene odgovore na izzive časa in so imeli pogum, nanje tudi odgovoriti.

Sam sem pogrešal določene nastopajoče, ki so bodisi sami nosilci Frančiškove karizme, ali pa so svojo umetniško pot začeli in našli v župnijah, ki jih vodijo Frančiškovi bratje. Naj bom kar konkreten: pogrešal sem komorni zbor Ave, vokalno skupino Gloria, p. Janeza Ferleža, Brate kapucine, Pio Brodnik… Ob glasbenih izvajalcih, predvsem ob novi kantati Sončna pesem, me je spreletelo: je to najboljše kar trenutno premorejo glasbeni ustvarjalci, zavezani duhu sv. Frančiška? Je to tisti duh veselja in sonca, ki veje iz Umbrije še danes in navdihuje, prekvaša, navdušuje?
Vesel sem bil, da so bili na odru nekateri vrhunski poustvarjalci gledališke besede pri nas, le malo nesrečni so se mi zdeli, pri ne najbolj posrečenem izboru besedil, predvsem tistih starejših, na katerih se je nabralo že nekaj prahu... Kaj naj bi ta sporočala? Da imajo še po 800 letih nekaj, za kar se je vredno zavzeti in kar lahko človeka premakne. Tudi danes! Zato čestitke, p. Pavlu, p. Martinu, p. Tarziciju…
Ob gledaliških igralcih bi potem pričakoval voditelja, ki bi dala 800 letnici (to je slovesnost, ki jo bodo na podoben način obeležili šele čez 100 let), primerno težo. Žal temu ni bilo tako. Primorsko narečje je čisto simpatično, ampak na tem mestu je bilo moteče, s humorjem vred.
Naj sklenem z vprašanjem. Če smo v dvorani sedeli sami »prepričani«, tisti ki Frančiška poznamo, spoštujemo, skušamo posnemati, in smo bili ob prikazanem malo v zadregi, kaj je ta slovesnost, posredovana tudi preko Radia Ognjišče, lahko povedala neverujočemu?

Rad imam določen red, ki velja in se ga držimo. Tako pri delu, kot pri jelu! K temu skušam navajati tudi otroke. Seveda se zavedam, da je preveč urniško razporejeno življenje lahko predvidljivo in mu zato manjka vznemirljivosti. Po drugi strani pa je tradicija lahko dobrodošla opora v svetu, ki fluidno lebdi in se nima kam oprijeti...
Tradicija naše družine je, da se vsako veliko noč popoldne, skupaj odpravimo na Velikonočni izlet. Vsako leto, v vsakem vremenu, širša družina. Ker imam v elektronski obliki shranjene fotografije od leta 2004, sem pobrskal in izbral fotoutrinek zadnjih šest izletov. Pregled je zanimiv, ker kaže koliko smo zrasli, kdaj je bila velika noč in kako različno je lahko vreme.

Pa začnimo v letu 2004. Ta posnetek je iz Osolnika, bil pa je 11. april. Vreme odlično, ampak s snegom.

Leto 2005. Limbarska gora. Kislo in oblačno. 27. marec

2006. Strunjan. Povsod je deževalo, le na morju nekaj suhote. 16. april

2007, smo bili pri sv. Hieronimu pod Nanosom. Pihalo je, bil pa je 8. april.

Lani je ves čas rosilo. Prišli smo okoli jezera pri Lukovici. 23. marec.

Danes pa smo se podali k Petelinjskemu jezeru (Pivka). Bilo je toplo in zelo prijetno. 12. april.

Kakšno tako kleno tradicijo želim tudi vam. Samo radi se imejte!