Svet se hitro vrti in vse ima strog razpored. Ob tej uri sem tu, potem skočim sem. Za to imam pol urice, kar pomeni, da potrebujem idealne razmere, ker teh ni… zamujam. In potem se dan podira, kar sem zamudil zjutraj, ne morem nadoknaditi do večera.
Ugotovil sem, da meni osebno najbolj pomaga, če se v največji naglici za trenutek ustavim. Ko se najbolj mudi, grem na kavo. Kot voznik formule, grem zamenjat gume.

Pesnik Tagore pravi v eni od svojih pesmi: "Prosim te, dovoli mi, da smem za trenutek sesti k tebi; začeto delo bom že pozneje končal."
Ni kaj, stara vzhodna modrost uči tudi nas zahodnjake. Če si lačen bližine nekoga, se moraš nasititi in obratno, ko te stiska hrup zadolžitev, se lahko sprostiš le ob prijaznem miru, ki ti ga da bližnji. Ko ta čas bližine mine, navadno naredim več, kot bi sicer, nemalokrat nadoknadim celo tisto, kar mi je prej ušlo. Je že tako, da smo ljudje drug drugemu lahko zdravilo (ali pa strup – ampak to je že druga zgodba!).