Morda včasih nisem bil pozoren, ampak zadnje čase zunaj opažam vse več tekačev. Tekajo po parkih, ulicah, Rožniku… Taki, ki bi se radi otresli kakšnega zimskega pasnega obroča, kot oni drugi, že polni kondicije. To niti ni tako čudno, saj vreme smo kliče v naravo. Poleg tega, pa se jih verjetno veliko pripravlja na maraton v Radencih, ki bo letos v soboto, 16. maja. Tudi dva radijca sva se prijavila. Eden na 10 km progo, drugi bom odtekel mali maraton, 21 km.
V zadnjih dveh letih sem dodobra spremenil slog življenja in tek se je pojavil kot dobrodošla sprememba. Telo se je po tem času navadilo na vsakodnevni ritem, ki vključuje, tudi vsaj 20 minut teka. Zadnje čase, ko nabiram nekaj več kilometrine in kondicije, povprečno tečem okoli ure. Za 21 kilometrov bi moral računati čas okoli uro in 40 minut, se pravi približno pet minut za km. Vsakodnevna tekaška trasa me vodi po Večni poti, (ki je mimogrede ime dobila po gozdni vleki in ne času…) okoli živalskega vrta in Tivolija mimo Rožnika in Mosteca spet do doma.

Tudi na dopustu, sem se vsako jutro odpravil na gimnastiko, tja do bližnje plaže in nazaj. Mislim, da v Radencih ne bo težav, še sploh, če bodo šli tja z nama tudi navijači. Ti namreč mnogo pripomorejo pri vzdušju in predvsem pri psihičnemu premagovanju napora. Zato vabim, da za naju držite pesti!

V Galeriji Družina je na ogled 50 fotografij ob 50. letih s. Aleše Stritar, ki pripada Šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa kralja. Stari znanci z razstav smo občudovali dela nune fotografinje. Aleša je vsa dela poklonila Karitas in za 70 € so na voljo ljudem dobre volje. Jožica Ličen, namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper, je na odprtju razstave povedala, kako na terenu doživlja stisko ljudi, ki izgubljajo delo in prihajajo po pomoč. Povedala je, da bil zadnjič pri njej oče, ki je izgubil delo v MIP-u. Ni prišel prosit za hrano, to pridelajo doma. Hčeri je za šolski izlet navadno stisnil za popotnico v žep 10 €. In zdaj tudi teh drobnih nekaj evrov ni imel...
Zgodba današnjega dne. Sestra Aleša ji je prisluhnila na svoj način. Ji bo še kdo?

„Beluš ali špargelj (znanstveno ime Asparagus officinalis) je delikatesna zelenjava z izjemnim, posebnim okusom, ki pa je v največji meri odvisen od kakovosti pridelave. Za hrano se uporabijo le poganjki te rastline, ki so lahko beli ali zeleni. Beli šparglji so praviloma manj grenki in bolj blagega okusa, pridobiva pa se jih tako, da se jih zasipa s prstjo, poganjki pa zaradi pomanjkanja svetlobe ostanejo beli. Zeleni šparglji so po navadi divji, ali pa gojeni brez zasipavanja. Divji šparglji so zaradi večje redkosti, praviloma, dražji...“

Tako Wikipedija o špargljih. Mi smo se jih obilno najedli v preteklih dneh. Pravzaprav smo jih najprej nabrali in potem zvečer uživali v njihovem okusu. Divji šparglji so zaradi nekaj daljše zime in več dežja letos izjemno obrodili, le do njih ni tako enostavno priti. Treba se je potruditi v „divjino“ in potem poiskati te male „zdravilčke“. Zdrav človek lahko poje vsak dan zajetno količino špargljev, ne da bi to kakorkoli slabo vplivalo na njegovo zdravje. Takole o njih pišejo pomurske lekarne...

Meni se je zdelo zanimivo, kako so nas šparglji vse potegnili. V nas se je prebudil pristni nabiralski duh. In to vse, od najmanjših do največjih. Tako smo združili koristno s prijetnim: obisk narave, družinsko povezanost in še večerni priboljšek! Priporočam.

Aha, še kakšen recept... Tule so na Dolinarjevi spletni strani!

Navadno pravimo, da je vsega lepega (pre)hitro konec. Ampak zdi se mi, če temu ne bi bilo tako, da bi to lépo, izgubilo draž. Zato sem vesel in srečen, ker so bili dopustniški dnevi lepi, vesel pa sem tudi, da smo spet doma, polni novih vtisov in "polnih baterij".
O tem, kaj vse se nam je primerilo, bom imel še čas pisati... Zdajle naj le obudim blogersko navado, naj spet padem v "šentiment" kot pravijo Primorci, ali začutim kako utripajo misli, ki jih je treba usmeriti v eno ost in z njo zarisati ris... Ja, kar prava bo, deluje. Sedim in pišem. In gre!

Mi je manjkal ta kontakt? No, vsak dopustniški dan sem pridno beležil foto vtise in tako ob tem ne bo težko poiskati besednih vtisov. Ampak, tam na "svobodi" od vsakdanjika, mi je manjkal ta zapis? Ne! In če bi mi, bi moral takoj prenehati s pisanjem, saj bi bil zasvojen! Danes pa te lahko zasvojijo vse vrste naprav, drog in odnosov, le ljudje, najbližji in najbolj potrebni domačnosti in ljubezni te puščajo hladnega. Tako dela ta svet, žal!

Mi pa smo se smejali, pogovarjali dolgo v noč, nabrali množico špargljev, se ne dali motiti nepredvidljivemu vremenu in bili predvsem veliko drug za drugega.

Prihaja nekaj dni dopusta. Hvala Bogu zanje. Važne je, da občasno zamenjamo sredino in se umaknemo iz vsakdanjega delavnika. To nam pomaga, da lahko misli zaživijo bolj kompleksno, da se nam izostri pogled, predvsem pa, da smo bolj, drug z drugim.
Gledam kako rastejo otroci, kako se spotoma videvamo in kako čas brzi. Majhna punčka, ki me je namesto, da bi jokala, takoj po rojstvu, tako zvedavo gledala, je zdaj stara že dvanajst let. Koliko sem bil res z njo? Koliko sem jo oblikoval in koliko sem zaradi vseh vrst obveznosti zamudil?
V prihodnjih dneh, se bom vsaj trudil biti, bolj potrošnik soljudi! Zato morje pozdravljeno!