Težko si predstavljamo, kaj je žito pomenilo nekoč. Tam, kjer so ga imeli, je bilo je simbol blagostanja. Tam, kjer ne, pa simbol siromaštva, lahkote, socialnih stisk. Stvari so se v zadnjih desetletjih po drugi svetovni vojni tako spremenile, da je žito in z njim kruh, izgubilo svoje posvečeno mesto. Hrana ni več primarni element poželenja, ker jo je v izobilju (vsaj za naš del sveta). Kdo danes še »paberkuje«? Kdo še ve, kaj to sploh pomeni, po požetem polju pobirati klase, ki so jih žanjci izpustili? Žanjci? Ali na polju ne delajo samo stroji?
Zato se mi je danes milo storilo, ko sem ob poti zagledal polno polje, za žetev skoraj pripravljenega žita. Klasi so se mi v fotografskem smislu, vedno zdeli nekaj tako posebnega s svojimi dolgimi ostrimi »lasmi«.Nisem si mogel pomagati. Avto se je sam ustavil in prav sililo me je, da sem napravil nekaj posnetkov. Modro nebo in toplo, že poletno sonce, ki kakšno uro pred zahodom naredi posebno atmosfero. Motiv pride potem sam od sebe.

Ljudje si marsikaj pripovedujemo. Komentiramo politiko, gospodarstvo, prireditve in koncerte. Tudi kakšna zabavna zgodba pride v pogovor. Zgodba, ki jo bom po spominu opisal je stara, čeprav ne vem, kje sem jo slišal, oz kdo mi jo je povedal. Tudi nisem prepričan, da je zaporedje pravo, ampak vedno ko se je spomnim, mi gre na smeh…
Profesor (ne vem katere znanosti), navdušen potapljač se je z družino odpravil na dopust v tujino. Ko pravim navdušen, mislim s tem tako navdušenje, da si je dal, ker je bil kratkoviden (skratka imel je dioptrijo), naročiti posebno podvodno masko, ki je imela steklo prave dioptrije. Tako mu pod vodo ni bilo treba nositi očal.
Ob koncu dopusta (lahko tudi na sredi) so se odpravili na safari. Ne kak afriški, ampak v tak živalski vrt, kamor se odpelješ z avtomobilom, živali pa se mimo prosto sprehajajo. V splošnem navdušenju nad tem, da se okoli sprehajajo žirafe, antilope pa tudi kakšne bolj divje živali, so pozabili zapreti okno. No, niso pozabili, skozenj so metali živalim hrano, kar je seveda prepovedano. Ena izmed njih, na pogled zelo prijazna žirafa (lahko je bila tudi antilopa…), si je zaželela repete in ker ga ni dobila, je profesorju iz nezadovoljstva snela očala. Z plenom jo je ucvrla proč. Izstopanje iz avtomobila je v takem safari parku strogo prepovedano. Tako ni kazalo, da bi očala lahko dobil nazaj. Rezervnih pa ni imel s seboj… Poskušal je peljati, a je kmalu ugotovil, da ne bo šlo, saj je zapeljal s poti, prestrašil v bližini stoječega nosoroga, ki se je pognal v napad in se zaletel bočno v vrata. Kako močno ne vem, ampak na avtu se je poškodba dobro poznala, nosorog pa se je tudi očitno malo omotičen, odmajal proč. Ker je bil edini voznik v avtomobilu, ni mogel računati na drugega. Takrat se je spomnil na svojo posebno, po meri narejeno, podvodno masko. Z njo je lahko nadaljeval z vožnjo. Vse se je srečno končalo. Zapustili so safari park (precej hitro, saj niso želeli plačati kazni za neupoštevanje pravil, pa tudi nosorogu bi lahko bilo kaj…) in se odpeljali. Na meji, so avto, ki ima precej vbočena vrata opazili policisti. Prvo vprašanje, ki ga je presenečeni policist zastavil profesorju, je bilo, zakaj vozi s podvodno masko? Po odgovoru, da mu je očala ukradla žirafa in da imajo ta očala posebno dioptrijo posebej zanj, ker ni vzel drugih očal s seboj…, jih je zanimalo še, kaj se je zgodilo z avtomobilom?
»V nas se je zaletel nosorog…«
»…Gospod ste vi kaj pili?...«
»Ne, ne sploh ne pijem!«
»Ste uživali kakšne druge substance?«
»Sploh ne!«
Nekako mu niso verjeli…

Konec si zamislite sami!

Konec šolskega leta se bliža z neustavljivo hitrostjo. Zaključujejo se zadnje ocene, pridni gredo brezskrbno na počitnice, tisti bolj leni pa se bodo potili čez poletje. Ja, namenoma sem napisal leni. Moja žena je namreč učiteljica na srednji šoli. Pravi, da vsi tisti, ki so delali domače naloge čez leto, gotovo znajo vsaj za zadostno oceno, pa čeprav se niso kaj prida učili. Drugače je z onimi, ki so bodisi v zadnjih klopeh »spali« (nekateri tudi dobesedno), tistimi ki nikoli niso odprli svojega zvezka in vanj pisali in seveda onimi, ki nikoli (ali večinoma) niso delali domačih naloge. Vendar pa so ti zadnji v teh dneh postali hiperaktivni. V štirinajstih dneh se bodo naučili snovi štirih ali petih predmetov, pri katerih »ne izpolnjujejo minimalnih kriterijev« in upali na čudež (in učiteljevo mehko srce). Tako smo pri zanimivem paradoksu: »pridni« so potrebovali celo leto, da so razred izdelali, »leni« pa (če imajo srečo) samo 14 dni! (Kaj bi taki otroci zmogli, če bi celo leto delali tako zagreto?)
Učitelji so žal talci tega sistema. Učencem morajo dati možnosti popravljanja negativnih ocen. Ne sprašujete, koliko dodatnega časa vzame popravljanja kontrolnih nalog. Koliko slabe volje in solz, zaskrbljenih klicev staršev in podobnega. In to je šele prvi korak. Potem pridejo popravni izpiti za tiste, ki niso bili uspešni. V julijskem in avgustovskem roku. (Kje so časi, ko so imeli učitelji dva meseca dopusta.) Vse je povezano še s konferencami, statistikami, razporedi komisij popravnih izpitov…

Če pomislim, da večine pritiska ob koncu šolskega leta sploh ne bi bilo, ne za učitelje in ne za učence, če bi ti čez celo leto samo delali domače naloge… Ne vem, morda bi pa ta recept moral obesiti na kak velik jumbo plakat pred šolo? Morda bi pa drugo leto pomagalo?

Tudi novice je treba znati brati in razumeti. To ugotavljamo vsak dan. Če v Egiptu sklenejo ob pojavu Nove gripe pobiti vse prašiče v državi, to seveda ni preventiva, ki naj bi bolezen zaustavila, pa čeprav tako na prvi pogled izgleda. Kdo namreč goji svinje v tej večinsko muslimanski državi? Kristjani seveda. Kopti, ki so se v teh krajih ohranili od začetka apostolske dobe. Novica, če jo znamo prebrati izven preventivnega zdravstvenega ukrepa, torej govori o nasilju muslimanske države nad krščansko manjšino.
Nekaj podobnega se godi ob interpretaciji volilnih rezultatov za evropski parlament. Kdo je najbolj zadovoljen? Kdo lahko svoj volilni poraz skrije za obrnjeno interpretacijo odstotkov, glede na prejšnje volitve? Koliko poslancev ima levica in koliko desnica? Dejstvo je, da volilna aritmetika nikoli ne more biti povsem pravična. Vsi rezultati so le približki želja volivcev. Eni sistemi so bolj po godu tistim, ki bolj izstopajo, drugi uravnilovki. Pazljivi bralci novic morajo le »prebrati« v katerem nasmešku strankarskih veljakov je tudi grenkoba.
Evropa se je na teh volitvah obrnila na desno. Ljudska stranka je osvojila več kot sto poslanskih sedežev več, od socialistov. O volilni udeležbi ne gre izgubljati besed. Volijo pač tisti, ki želijo in v tem prepoznajo svojo izbiro. Ostali se lahko tolažijo ali pa o tem sploh ne razmišljajo. Volitve so vedno praznik demokracije. Tudi če ne voliš pravzaprav izraziš svojo voljo. Zato pazljivo berite novice (in komentarje) v teh dneh, kajti veliko vam bodo povedali o miselni bazi pišočih. Morda se ne ujema z vašo...

Na majhnem hrvaškem otoku sem, katerega ime večkrat najdete v križankah. Olib je velik 26 kvadratnih km in ima 33 km obale, eno samo naselje in kar nekaj peščenih plaž. Tam se voda ob pravilnem kotu sonca (ob pravi dnevni uri), turkizno modro sveti. Že vrsto let počitnikujemo tam in tudi letos je potrebno vse pripraviti na poletje. Všeč nam je, ker je otok nekoliko odljuden. Cest za avtomobile ni. Tudi ne veliko turistov. Ena trgovina, tri ali štiri gostilnice. Ravno prav za pravi dopust.

Slika, ki jo vidite, prikazuje cerkev sv. Roka. Ta je ena izmed štirih cerkva na otoku. Cerkvica sv. Roka je sicer romarska, saj je iz vasi do nje treba »romati« celih 10 minut. Maše v njej so samo ob določenih praznikih. Stoji na vzpetinici, ki gleda proti otoku Pagu in Velebitu. Če ujameš pravo vreme, lahko tu narediš kakšno res dobro fotografijo.