Težko si predstavljamo, kaj je žito pomenilo nekoč. Tam, kjer so ga imeli, je bilo je simbol blagostanja. Tam, kjer ne, pa simbol siromaštva, lahkote, socialnih stisk. Stvari so se v zadnjih desetletjih po drugi svetovni vojni tako spremenile, da je žito in z njim kruh, izgubilo svoje posvečeno mesto. Hrana ni več primarni element poželenja, ker jo je v izobilju (vsaj za naš del sveta). Kdo danes še »paberkuje«? Kdo še ve, kaj to sploh pomeni, po požetem polju pobirati klase, ki so jih žanjci izpustili? Žanjci? Ali na polju ne delajo samo stroji?
Zato se mi je danes milo storilo, ko sem ob poti zagledal polno polje, za žetev skoraj pripravljenega žita. Klasi so se mi v fotografskem smislu, vedno zdeli nekaj tako posebnega s svojimi dolgimi ostrimi »lasmi«.Nisem si mogel pomagati. Avto se je sam ustavil in prav sililo me je, da sem napravil nekaj posnetkov. Modro nebo in toplo, že poletno sonce, ki kakšno uro pred zahodom naredi posebno atmosfero. Motiv pride potem sam od sebe.