Konec šolskega leta se bliža z neustavljivo hitrostjo. Zaključujejo se zadnje ocene, pridni gredo brezskrbno na počitnice, tisti bolj leni pa se bodo potili čez poletje. Ja, namenoma sem napisal leni. Moja žena je namreč učiteljica na srednji šoli. Pravi, da vsi tisti, ki so delali domače naloge čez leto, gotovo znajo vsaj za zadostno oceno, pa čeprav se niso kaj prida učili. Drugače je z onimi, ki so bodisi v zadnjih klopeh »spali« (nekateri tudi dobesedno), tistimi ki nikoli niso odprli svojega zvezka in vanj pisali in seveda onimi, ki nikoli (ali večinoma) niso delali domačih naloge. Vendar pa so ti zadnji v teh dneh postali hiperaktivni. V štirinajstih dneh se bodo naučili snovi štirih ali petih predmetov, pri katerih »ne izpolnjujejo minimalnih kriterijev« in upali na čudež (in učiteljevo mehko srce). Tako smo pri zanimivem paradoksu: »pridni« so potrebovali celo leto, da so razred izdelali, »leni« pa (če imajo srečo) samo 14 dni! (Kaj bi taki otroci zmogli, če bi celo leto delali tako zagreto?)
Učitelji so žal talci tega sistema. Učencem morajo dati možnosti popravljanja negativnih ocen. Ne sprašujete, koliko dodatnega časa vzame popravljanja kontrolnih nalog. Koliko slabe volje in solz, zaskrbljenih klicev staršev in podobnega. In to je šele prvi korak. Potem pridejo popravni izpiti za tiste, ki niso bili uspešni. V julijskem in avgustovskem roku. (Kje so časi, ko so imeli učitelji dva meseca dopusta.) Vse je povezano še s konferencami, statistikami, razporedi komisij popravnih izpitov…

Če pomislim, da večine pritiska ob koncu šolskega leta sploh ne bi bilo, ne za učitelje in ne za učence, če bi ti čez celo leto samo delali domače naloge… Ne vem, morda bi pa ta recept moral obesiti na kak velik jumbo plakat pred šolo? Morda bi pa drugo leto pomagalo?