16. junija je bil v ljubljanskih Križankah koncert ob 50-letnici pevskega delovanja Elde Viler. Razprodane Križanke, dež, ki je škrabljal po strehi letnega avditorija, izjemno vzdušje, vse to je zaznamovalo slavnostni večer. Kot je vljudno zapisala komentatorka enega od člankov ob tem dogodku, Eldin glas morda ni več tako mladosten in elastičen kot je bil, vendar pa je bil večer vseeno vrhunski. Z gosti, ki so jo spremljali nam je podarila kanček zvezdnega prahu... Oba z ženo sva se strinjala, da imata s hčerko Ano Dežman enako barvo glasu. Oba sva se čudila Edvinu Flisarju, ki ni hotel na oder, ker ga niso pravilno napovedali...

Zelo me je presenetilo, da je koncert začela z Zdravo Marijo (ne Ave Marijo), kot spomin na prve pevske začetke v Koštaboni na koru. Župniku, ki jo je pri tem spodbujal, se je na koncu tudi javno zahvalila. Ave Maria v slovenščini je v nabitih Križankah delovala nekam tuje, vendar pa je bila izjemno sprejeta. Presenetilo me je tudi, da se je na koncu, po zahvalah vsem in vsakomur, na odru javno pokrižala. Kot bi se hotela zahvaliti še Gospodu, le da tega ni izrekla z besedami, ampak z gesto. Ni kaj koncert, ki se ga bom še dolgo spominjal.

V četrtek 25. junija, na Dan državnosti, začenjamo na Radiu Ognjišče poletni projekt »Škofijska mesta«. V šestih četrtkih bomo obiskali Ljubljano, Novo mesto, Maribor, Celje, Mursko Soboto in Koper, ter mesta predstavili skozi turistične in umetnostno zgodovinske znamenitosti. Radijski dan bo v celoti ubran na temo izbranega škofijskega mesta. Se pravi, da boste kratke prispevke in predstavitve mest, lahko poslušali že od jutranjega programa naprej, vse tja do poznega popoldneva.
Odločili smo se, da bomo k sicer radijskemu projektu pristopili izrazito multimedijsko. Tako boste sprehode po mestih lahko spremljali tudi v sliki, preko naše internetne strani. Danes sem v družbi arhitektke Špele Kuhar (kasneje sem izvedel, da je hodila na SŠOF, dve leti pred menoj), opravil prvi del snemanj, ki jih boste lahko slišali 25. junija. Špela je skupaj z možem Robertom Potokarjem, soavtorica »Arhitekturnih sprehodov in ogledov«, »Gremo v mesto Ljubljana«, zelo svežega vodnika, ki je lani izšel pri ustanovi Fundacije Piranesi (ogled in branje vodnika ter sprehode po njem toplo priporočam). Začela sva na gradu, se z vzpenjačo spustila do Tržnice, nadaljevala na Tromostovju, se odpravila preko Miklošičeve do Vegove ulice in sklenila sprehod v Plečnikovih Križankah. Vse skupaj je na video posnel vodja radijske tehnike Izidor Šček, ki se je za to priliko prelevil v televizijskega snemalca in montažerja (kaj vse morajo znati tehniki, mar ne?). Mislim, da bo vse skupaj res zanimivo in že zdaj vabim, da nam prisluhnete.

Špela Kuhar

Danes so začeli dela še na dveh odsekih naših avtocest. Dela na enem bodo trajala do konca julija, na drugem pa do konca avgusta. Se pravi kompletno poletno sezono, z vsemi tujci, ki se bodo drenjali proti morju. Seveda sem za to, da imamo dobre ceste. Motorist Jure mi je povedal, kakšen užitek se je zapeljati po asfaltu na Koroškem onstran Karavank, kjer cesta čisto gladko teče, brez krp, razpok in podobnega. Pri nas tako cesto težko najdeš (morda živi v kakšni lokalni pravljici)…

Zdi se mi, da je za razkopavanje cest in sončenje vse vrste opreme na avtocestah kriv sistem financiranja. Letno je za nove avtoceste namenjenega toliko in toliko denarja, toliko in toliko pa za vzdrževanje. In to je pač proračunska postavka. Sredstva so zagotovljena in če hočemo, da bodo izplačana, se morajo dela izvršiti. Ker gre za denar, ki se zagotavlja vsako leto, lahko logično pričakujemo, da se bo obnavljalo tudi drugo leto in spet naslednje… Denar je pač treba počrpati in ljudje, ki od tega živijo, morajo zaslužiti plačo. Če tega denarja ne bi porabili, bi se kot proračunska postavka, naslednje leto prelil v kakšen drugačen projekt. Tako smo lahko pravzaprav veseli, da cestarji delajo, sicer bi bil denar namenjen vzdrževanju cest, kaj lahko porabljen drugače (saj veste, da so državne finance, kot jama brez dna).
Zato bo pač treba stisniti zobe in oditi od doma kakšno minuto bolj zgodaj. Ali pa zamenjati sistem financiranja, v kar pa dvomim, saj imajo podobnega tudi drugod. In tudi tam se ne morejo izogniti kolonam.

Model uspešneža danes: močan, zagorel, v dragi obleki, s torbo v kateri ima računalnik, športni avto… Na to nas pripravlja svet. Take zglede nam daje. In mi se nehote vdajamo tem »vizijam«. Deklice se igrajo z »Barbikami«, se pravi z manekenkami. Včasih so se igrale s punčkami, ideal je bila mama. Fantki so nekoč želeli, da bi bili takšni kot je njihov oče. Opravljal je težko delo pred njihovimi očmi, v hiši je bil mojster, ki je naredil, da so stvari delovale. Danes se pozno popoldne zlekne v naslanjač, trenutki, ko je »blestel« v službi, so že daleč. Vse kar si želi je nekaj miru. Ni čudno, da so fantki svoje idole našli na televiziji ali računalniku.
Kje so zdaj ti uspešneži v po meri ukrojenih oblekah, ki z tako belimi zobmi, da te skoraj oslepi, šarmirajo okolico in hkrati postavljajo (reklamna) merila? Živijo samo v reklamah in osladnih filmih. Njihovo pravo življenje pa se navadno javno razgalja v rumenem tisku. Za seboj imajo dva ali več zakonskih brodolomov in ne vem, zakaj se nikoli ne vprašamo, kako to, da njihove žene niso zadovoljne z njimi, če pa je njihova »fasada« tako lepa?

Danes nam je župnik v pridigi povedal, da je najmočnejši tisti človek, ki je na kolenih. In najlepši tisti, ki ima sklenjene roke. Priznami moram, da so se me njegove besede dotaknile. Čisto nekaj drugega od opisane podobe zgoraj. Verjamem, da je tudi lažje živeti s tistim, ki se ne zanaša samo na svojo podobo, ampak v svoje življenje povabi tudi Drugega.

Zabave ob uspešno izvedenih projektih. Zaključki šolskega leta. Finalni nastopi v glasbenih šolah. Pikniki s starši vrtičkarjev ob slovesu tistih, ki gredo v šolo. Praznovanja obletnic in rojstnih dni… Vse to se je nagrmadilo v junijskih dneh. Obilica jedače in pijače, neobvezni pogovori, obujanja spominov, načrti ob malčkih za naprej. Vsem dogodkom pa je enako to, da jih zlahka pozabimo. Ne zgodi se nič pretresljivega in ono, kar ti je povedala mama sošolke tvoje hčere, bi prav lahko slišal tudi na kolegovem rojstnem dnevu. Kdo si lahko vse zapomni?
Danes smo imeli enega izmed dogodkov te vrste. Onega pred desetimi leti se prav megleno spominjam (še dobro da obstajajo fotografije). Ampak iz pozabe ga bo obudil nastop, ki si ga bomo zapomnili. Namreč sredi tega neobveznega pogovarjanja je nastopil dramski igralec Gregor Čušin in nam s svojim »Pešcem« nalil čistega vina. Mularija se je zabavala, mi tudi, ampak vsake toliko časa smo obmolknili in se zamislili. Dan je bil ne samo telesno, ampak predvsem duhovno, veliko bogatejši!