Model uspešneža danes: močan, zagorel, v dragi obleki, s torbo v kateri ima računalnik, športni avto… Na to nas pripravlja svet. Take zglede nam daje. In mi se nehote vdajamo tem »vizijam«. Deklice se igrajo z »Barbikami«, se pravi z manekenkami. Včasih so se igrale s punčkami, ideal je bila mama. Fantki so nekoč želeli, da bi bili takšni kot je njihov oče. Opravljal je težko delo pred njihovimi očmi, v hiši je bil mojster, ki je naredil, da so stvari delovale. Danes se pozno popoldne zlekne v naslanjač, trenutki, ko je »blestel« v službi, so že daleč. Vse kar si želi je nekaj miru. Ni čudno, da so fantki svoje idole našli na televiziji ali računalniku.
Kje so zdaj ti uspešneži v po meri ukrojenih oblekah, ki z tako belimi zobmi, da te skoraj oslepi, šarmirajo okolico in hkrati postavljajo (reklamna) merila? Živijo samo v reklamah in osladnih filmih. Njihovo pravo življenje pa se navadno javno razgalja v rumenem tisku. Za seboj imajo dva ali več zakonskih brodolomov in ne vem, zakaj se nikoli ne vprašamo, kako to, da njihove žene niso zadovoljne z njimi, če pa je njihova »fasada« tako lepa?

Danes nam je župnik v pridigi povedal, da je najmočnejši tisti človek, ki je na kolenih. In najlepši tisti, ki ima sklenjene roke. Priznami moram, da so se me njegove besede dotaknile. Čisto nekaj drugega od opisane podobe zgoraj. Verjamem, da je tudi lažje živeti s tistim, ki se ne zanaša samo na svojo podobo, ampak v svoje življenje povabi tudi Drugega.