V Budimpešti so se spomnili dvajsete obletnice začetka padca železne zavese. Na slovesnosti so se spomnili 27. junija 1989, ko sta madžarski in avstrijski zunanji minister, Gyula Horn in Alois Mock, simbolično prerezala bodečo žico na meji med Avstrijo in Madžarsko. Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik republike Danilo Türk, ki je udeležence tudi nagovoril. Ja, tam sta bila tudi naš predsednik Türk in nekdanji predsednik Kučan. Zanimivo, da so o Kučanu poročali samo na nacionalki. V radijskem dnevniku sem to slišal, sicer pa kot berem novice na spletu, kot da Kučana tam ni bilo.

Danes so največji osamosvojitelji tisti, ki so zadnji predstavniki sistema, proti kateremu smo se uprli. Milan Kučan je bil zadnji predsednik partije, ki je vsako jutro na svojo mizo, še v času procesa proti četverici, prejemal varnostno poročilo tajne policije. Zdajšnji predsednik, pa je bil visok diplomatski predstavnik nekdanje države, ki se precej dolgo ni odločil, na katero stran naj se postavi (to smo slišali v predvolilnih nastopih). In danes nam on govori o domoljubju, samostojnosti, vrednotah, lažeh, ki jih je slišal… Narobe svet. Mislim, da je bila za oba predsednika ta obletnica zamujena priložnost. Zamujena zato, ker če zanjo že nista kaj dosti storila, bi lahko bila ob njej vsaj tiho!

Tam nekje okoli slovenskega Kulturnega praznik sem pisal o Prešernovih nagrajencih in kritično izpostavil vlogo literature danes, v luči dela Čefurji Raus, ki ga je napisal Goran Vojnović. Ta je bil najprej ovaden zaradi žaljenja policije, potem pa je prejel skoraj vse literarne nagrade pri nas, kar sem si takrat, zaradi medijske odmevnosti, upal celo napovedati.
Škofijska Karitas Koper me je nato naprosila, da bi za odprtje razstave Umetnik za Karitas v Peterlinovi dvorani v Trstu, pripravil kratko predavanje o tem, kako nas je kultura nekoč držala pokonci in kako nas danes. Zapisane misli sem nato poslal v objavo še reviji Tretji dan.
Minilo je skoraj pet mesecev in na vse skupaj sem že pozabil. Ampak članek je te dni vendarle izšel. Na to me je opozorila dr. Marija Stanonik, iz uredništva pa sem tudi včeraj dobil pošto, naj posredujem naslov, da mi bodo poslali avtorski izvod. No, zgodba se tu še ne zaključi, ker me je klicala prijazna kolegica Ksenija Hočevar in me, ker se ji tema zdi zanimiva in ker je Vojnović vmes dobil še nagrado Kresnik, povabila naj napišem povzetek za katoliški tednik Družine. Sprva sem bil skeptičen, ali naj še pogrevam to juho ali ne, pa sem vseeno obljubil. Še enkrat se bom spustil v premislek, kaj mi literatura pomeni in kaj naj bi spoštovala. Moj glas je le osamljeni krik nasproti vsem komisijam (bralcem), ki so to delo nagrajevale, urednikom (stroki), ki so zapisali, da gre za presežek. Meni pa se zdi, da gre za delo na meji vandalizma, kajti ni važno samo to, da nekaj zanimivega poveš, ampak je važno tudi, kako to poveš. Ampak kaj več o tem, prihodnji teden v Družini!

Danes sem se spomnil svojega deda. Doma niso bili ravno kmetje, saj niso imeli dovolj zemlje, ki bi lahko preživela veliko družino. Zato se je ukvarjal s »kuhanjem« apna. Mojster apnenic, se je kasneje s svojimi sinovi in znanci selil po okolici in pripravljal apnenice, nato pa apno prodajal. To je bil vir zaslužka.
Ves čas po vojni je čakal trenutek, ko bo lahko neke skrivnosti, ki jih je vedel, povedal na glas. Obljubljal je »eno dolgo pismo«, ki bo povedalo resnico o medvojnem času, kot ga je on videl, sicer partizanski (brez zemlje) simpatizer. Vedno, ko so besede nanesle na zgodovino, je na koncu zamahnil z roko in rekel: »Ne ukvarjaj se s politiko, ker te bodo ubili.« Otroci smo bili vedno malo zmedeni, kaj je s tem mislil. Ampak smrt ga je vzela prehitro, zato dolgega pisma nismo dočakali in skrivnosti, ki jih je vedel, so odšle v grob z njim.
Na misel pa mi je pokojni Tone Bartolj prišel zato, ker je bil tak človek, ki bi se nove, svobodne, demokratične države res razveselil. Nekje pod suknjičem, ki ga je vedno nosil nezapetega in obveznim klobukom, bi si oddahnil in s polnimi pljuči zadihal. Pa mu ni bilo dano. In koliko je bilo še takih ljudi, ki so si iskreno zaželeli, preživeti le en dan v samostojni Sloveniji. Na nek način smo priviligirani, izbrani da smo dosanjali sanje mnogih. Da smo zadihali na polno, odvrgli stare misli čez hrbet.

Po osemnajstih letih pa je veliko te energije, veselja, ponosa odšlo. Tudi samostojna država ni tisto, kar smo mislili, da bo. Ljudje so ostali isti, le prijemi so se spremenili. Tako sem danes v Piranu, v precej dolgi ulici, opazil le eno majceno slovensko zastavico. Je tudi to znak naveličanosti in utrujenosti? Morda se bomo morali spet učiti domoljubja. Morda se bomo morali spet spomniti vseh tistih, ki bi si z vsem srcem želeli doživeti to, kar se nam danes zdi samoumevno. In potem bomo kljub vsemu ponosni na to kar imamo, vsaj zaradi dolga do onih, ki tega nimajo…

Na Dan državnosti 25. junija, na Radiu Ognjišče začenjamo poletni projekt Škofijska mesta. V šestih četrtkih bomo obiskali Ljubljano, Novo mesto, Celje, Koper, Mursko Soboto in Maribor. Na mesta bomo pogledali iz turističnega in umetnostno zgodovinskega pogleda, predstavili njihove znamenitosti in poslušali glasbo, ki je povezana z njimi. Radijski dan bo v celoti ubran na temo izbranega mesta. Se pravi, da bodo kratki prispevki in predstavitve mest, na sporedu že od jutranjega programa naprej, vse tja do poznega popoldneva.

Projekt Škofijska mesta smo začeli v nadškofiji Ljubljana. Naša gostiteljica v Ljubljani je arhitektka Špela Kuhar. Špela je skupaj z možem Robertom Potokarjem, soavtorica »Arhitekturnih sprehodov in ogledov«, »Gremo v mesto Ljubljana«, zelo svežega vodnika, ki je lani izšel pri ustanovi Fundacije Piranesi. Sprehod po Ljubljani sva začela na ljubljanskem gradu, se z vzpenjačo spustila do Tržnice in nadaljevala na Plečnikovem Tromostovju. Potem sva se odpravila preko Miklošičeve do Vegove ulice in sklenila sprehod v Križankah. Na sprehod po ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pa nas je popeljal stolni prošt in župnik Jožef Lap. Tudi oddaje Žitnica slovenstva, Naše škofije, Dijaška oddaja in Viže s harmoniko so bile in še bodo povezane s temo Škofijskih mest.
Še to: odločili smo se, da bomo k sicer radijskemu projektu pristopili izrazito multimedijsko. Tako lahko sprehod po Ljubljani spremljate tudi v videu, preko naše internetne strani radio.ognjisce.si. Za kamero in montažo je poskrbel Izidor Šček.

Veliko radijskih sodelavcev je v teh dneh v Bolgariji, kjer potekajo 7. počitnice z radiem Ognjišče. Tam je tudi glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Zato bi lahko kdo pomislil, kako lepo nam je, saj ko mačke ni doma, miši plešejo. Pa seveda ni čisto tako. Ker nas je manj, že tako pridemo večkrat na vrsto za delo na programu, poleg tega pa vsi pripravljamo oddaje za naprej in tako se nam zgodi, da smo v enem trenutku z mislimi pri novejši zgodovini in že v naslednjem pri kuharskih receptih…

Včeraj je bilo takole:
Zjutraj še pred deveto sem bil dogovorjen za snemanje oddaje Moja zgodba, z dr. Dušanom Plutom, prvim predsednikom Zelenih Slovenije. Ravno v teh dneh namreč mineva 20 let od ustanovitve te stranke. Moja zgodba prinaša oseben pogled na te dogodke in dr. Plut se je izkazal za prijetnega in prijaznega sogovornika. Oddaja bo na sporedu v sredo 24. Junija ob 19.h.

Takoj po slovesu od dr. Pluta, sva se v studio usedla z Alenko Veber, urednico pri celjski Mohorjevi, ki je pripravila zadnjo oddajo iz Mohorjeve skrinje. Po skoraj 15. Letih se naše sodelovanje (žal) zaključuje. Alenka si je zamislila nekakšen dvojni intervju. V prvem delu je ona spraševala mene, kot prvega voditelja te oddaje, v drugem pa sem jaz spraševal njo. Tema pa so bile knjige, spomini na minula leta in goste, ki so se v oddajah zvrstili. To oddajo boste lahko slišali šele konec avgusta 2009.

Ko je bilo snemanje pri koncu, sem se odpravil v Ljubljano (mi smo namreč v Šentvidu, ki je nad Ljubljano). Tam sem imel pogovor s stolnim proštom in župnikom Jožefom Lapom za projekt Škofijska mesta. Škofijska mesta bodo na sporedu vsak četrtek od 25. junija do 30. julija od jutra do večera.

Po tem sem na ljubljanski tržnici opravil še anketo o tem kako naključni izbranci poznajo Ljubljano. Rezultati niso bili najbolj spodbudni. Sicer pa sem ugotovil, kako težko in zoprno je delati ankete, saj ljudje večinoma niso preveč prijazni. Očitno imajo slabe izkušnje z novinarji… Kdo ve zakaj?
Potem sem pritekel na radio, pripravil še Kulturne utrinke, pregledal pošto in zelo nabit delovni dan je bil za mano. Tako imamo, da boste vedeli!