Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan je spet pripravilo poletno komedijo, ki jo uprizarjajo v letnem gledališču na Studencu pri Domžalah. Večinoma ljubiteljski igralci na čelu z režiserjem Lojzetom Stražarjem in igralci Kondijem Pižornom, Pio Brodnik, Brigito Horvat, Jožetom Vunškom, Juretom Seškom in ostalimi, poskrbijo za primerno dozo smeha in pesmi, kar je pravi recept za polno letno gledališče. Tudi tokrat je bilo tako. Pred gledališčem so bili parkirani tudi trije avtobusi, kar pomeni, da dober glas res seže v deveto vas…
Sicer gre za uigran tim, ki leto za letom vztraja in pripravlja nove predstave. Vidi se jim, da v tem kar delajo uživajo in to jim (poleg dobre sprejetosti pri publiki), daje poleta za naprej. Imajo žlahten občutek za detajle, tako kar se scene tiče, kot naprimer koreografije otroškega plesa. Poleg tega v predstavi nastopa tudi cimer Jure (ki pa zanimivo o tem ni nič pisal na svojem blogu, čeprav je zanimivo izvedeti kakšne detajle iz zaoderja…) njegova boljša polovica Urša in še najstarejši sin Luka. Še en konec tedna (13., 14., in 15., avg.) bo moč spremljati Marico na poti v Ljubljano, kjer se bo učila šivanja, kuhanja in prepevanja, zato pazite, da predstave ne zamudite! Prilagam nekaj fotodokumentacije, ki potrjuje zapisano.

Ko sem razporejal vabila za Koledar prireditev, mi je v oči padlo povabilo Glasbene mladine Ljubljanske na koncert z naslovom Glasba na vodi. In smo šli zvečer (začelo se je ob 21.15) to družinsko pogledat (malo tudi prisluhnit). Študentje Akademije za glasbo združeni v Kvartet klarinetov Bolineja so na ladjici na Ljubljanici (od Šuštarskega mostu do Tromostovja) izvajali klasično glasbo. Na ladjici sem opazil tudi Marinko Gombač iz Glasbene mladine. Vsekakor zanimiva ideja. Ladjica se premika po nekaj metrov in nato obstane. Takrat pa glasbeniki zaigrajo. Akustika je dobra, kajti zvoki se odbijajo od vode in nabrežja, ljudi je bilo v mestu tradicionalno veliko. Če imate prihodnjo soboto čas… in prihodnjo… je tole program:
15.08.2009 | 21.15: Trio Instrumentalis - klasična glasba
22.08.2009 | 21.15: Nina Kompare, sopran & Tomaž Plahutnik, citre - ljudske pesmi različnih evropskih narodov

Zjutraj smo se prebudili brez elektrike. Navadne samoumevne elektrike, na katero niti ne pomislimo, razen ko je zmanjka. Najprej budilka ni zvonila. Seveda je budilka na elektriko, povezana se z radijskim aparatom, ki je bil prav tako nem to jutro. Adijo prva poročila. »Koliko je sploh ura?«, me je prešinilo. Tudi ura (na elektriko) ni kazala časa. Pa ni bilo prav pozno, saj je naš jutranji budilec še spal. Ko se je zbudil (ne ravno dolgo po tem) je zahteval svoje mleko. Odtaval sem v kuhinjo in v hladilniku iskal mleko. Nisem ga našel, ker ni bilo luči… ne v hladilniku, ne v kuhinji. »Ker ni elektrike!«, me je srečala misel. Sklonil sem se pod klop, kjer hranimo mleko in odprl novega. Ker ni bilo prave luči sem seveda malo polil. Če bi bil kak avantgardni pisec, bi zdaj napisal, da sem zaklel, pa nisem. Mikrovalovna pečica in kuhalna plošča sta nemo sledili mojim poskusom, da bi ju prižgal, a seveda ni šlo, ker ni bilo… Končno sem se odločil, da malemu nergaču prinesem, kar nepogreto mleko, saj vendar ni bilo v hladilniku. »Pijača sobne temperature pa že mora biti v teh poletnih dneh bolj prijetna od pogrete,« sem si brundal. Žal se mali ni strinjal z menoj. »Ni dobro, pogret!«, je bil jasen. Ni preostalo drugega, kot da grem v kopalnico in natočim vroče vode iz bojlerja, ki je bil še poln in tako pogrejem mleko. Ko smo končno uredili pripetije z mlekom, je bil že čas za odhod na delo. Zobna ščetka (električna) ni delovala, zato sem moral poiskati navadno. V omarici pa je bilo temno (lučka ni svetila, zakaj že?), zato sem po nerodnosti raztresel bombažne palčke. Prav prijetno jih je bilo namesto telovadbe pobirati s tal… Končno sem se uredil. »Kave pri zajtrku ne bo«, sem ugotovil. »Bo pa v službi!« Ribe v akvariju še kar spijo... Tudi za vreme ne morem pogledati, saj se računalnik (pa čeprav prenosnik) ne more povezati na splet, kajti brezžična povezava ne deluje. Sedem v avto in zapeljem od hiše, ko obtičim v koloni. »Pa kako, saj tu ni nikoli kolone?«, mi ni bilo jasno, dokler se nisem pripeljal do semaforja, ki prav tako ni delal, ker ni bilo elektrike.
Tako zanimivo je lahko jutro, če nekaj zmanjka, na kar smo se že navadili, da je samoumevno. Res se ne zgodi velikokrat, ampak postavi te na trdna tla. Brez elektrike smo skoraj v srednjem veku.

Koča na Kriški gori, 1582m, stoji vrh Mežnarjeve senožeti na stegnjenem slemenu Kriške gore. Pred kočo je velika naravna ploščad, od koder je prostran razgled. In temu razgledu smo se danes predajali. Iz ceste Tržič – Križe – Golnik, smo zavili proti vasici Gozd in nekaj nad njo parkirali. Nato je sledil skoraj dveurni vzpon, precej v hrib. Ne vem pravzaprav zakaj smo se odločili za Strmo pot… Najmlajši Sebastjan (2 in pol leti) je hotel vso pot prehoditi sam. Navkreber mu je to skoraj uspelo, navzdol pa sem ga večji del, zaradi strmine, nosil za vratom. To občutim še zdajle, ko to pišem.
Razgled je bil res enkraten in po morju res sedejo še planine.
Le nekaj pri vsem skupaj ni »štimalo«, pa ne vem zakaj? Ko smo prišli domov, so se odšli otroci direktno iz avtomobila igrat (noret), midva z ženo pa spat… Kako bi se morala potruditi šele, da bi bili utrujeni oni in ne midva?
In še nekaj foto utrinkov.

Dopust mi še vedno hodi po malem po glavi. V zadnjem tednu sem se tam malo ukvarjal tudi z umetniškimi stvarmi. Otok, kjer letujemo nam ponuja vrsto motivov, vendar se že nekaj let posvečam naplavinam. Se pravi, da na obali pobiram zanimive kose (večinoma lesa), ki jih potem obdelam, poslikam, bodisi z barvo ali pa jih pustim kar naravne in jih le prestavim na drugo likovno ploskev.
Letos sem storil še korak naprej, saj sem klasično slikanje skoraj opustil na račun majhnih objektov, ki so nastajali. Bilo mi je v užitek, da sem se popolnoma obrnil od tega, kar večinoma slikam in sem raziskoval v drugih smereh.
Pobiral sem zanimive školjke, obrušene koščke stekla in od vremenskih neprilik skrivljene suhe veje. Nato sem jih s pomočjo lepila in barv vkomponiral v nove oblike. In kaj je nastalo? Na spodnji sliki sem združil šest fotofrafij v kolaž:
Na prvi sem odpadlo desko prebarval v morsko modro s prehodom v sinjo modro in ji s pomočjo vrvi, pripel košček lesa, ki asocira na sidro, star krščanski simbol.
Druga, osrednja slika prikazuje podobo »Ecce Homo«, ki je spomin na slike, ki sem jih delal še pred letom 1996.
Tretja, desno zgoraj je nekakšen merilnik moči vetra, saj so na različno dolgih vrvicah navezani kamni, ki se gugajo, če piha.
Levo spodaj bi bil objek, ki bi ga lahko poimenoval Mediteransko (lahko božično) drevesce. Na podstavku so prilepljeni koščki stekla, kot nekakšni biseri ali lučke, iz vej pa namesto bunkic visijo obalni kamenčki.
Sredi spodaj je na podlagi deske, ki je bila precej dolgo v morju, korenina, ki asocira na molivca ali ekspresivnega Kristusa na križu.
Desno spodaj pa še en mediteranski motiv naplavljene deske na kateri so razporejene školjke, polžki in brušeno steklo.