Za danes sem se odločil objaviti dele komentarja, ki sem ga
napisal aprila 2007 in so še danes aktualni (ali pa še bolj):

"Ko smo v letu 1998 gledali film The Truman Show z odličnim komikom Jimom Carryem, si nismo predstavljali, kam vse nas bodo popeljali takoimenovani resničnostni šovi. Nastopajoči glavni igralec Truman Burbank je edini, ki ne ve, da živi v namišljenem svetu resničnostnega šova, kjer ga na vsakem koraku spremljajo nevidne kamere. Scenaristi oddaje se morajo le dovolj potruditi, da Truman ostane v varnem območju snemalnega studia in ostalim nastopajočim vsak dan znova napisati scenarij z izmišljenimi dogodki. Za to skrbi velika ekipa, katere edina naloga je da vse izgleda naravno in da vsak dan posreduje najboljše izseke iz Trumanovega življenja. Truman je najslavnejši zemljan, saj ga vsak dan preko TV-jev spremlja milijone ljudi. Vsi to vedo, le on seveda ne."

"Kar nekaj iztočnic se nam ponuja z dogajanjem v resničnostnem šovu... tudi tukaj kamere spremljajo udeležence na vsakem koraku... tudi tukaj vsak dan poskrbijo za kakšno bolj ali manj nesmiselno nalogo, ki je potem vezivo televizijske oddaje."

"Medijski strokovnjaki so ugotovili, da med oddaje, ki škodijo otrokovemu normalnemu razvoju poleg vsebin z naprimer pornografsko ali izjemno nasilno vsebino sodijo tudi resničnostni šovi. Torej jih ne bi smeli prikazovati ob najbolj gledanih urah."

"Kaj je bil največji motiv za prijavo na resničnostni šov? Denar? Hlepenje po slavi, pozornosti, novih izzivih? Nekateri so izbrane razglasili za izgubljence, ki v življenju nimajo kaj početi, da lahko vržejo toliko časa svojega življenja stran. Drugi, pravijo, da so ljudje z ambicijami, ki hočejo v življenju užiti nekaj pozornosti. Češ, kdo je pa noče?"

"Temeljna razlika med snemanjem filma in resničnostnim šovom je v tem, da ima igalec vedno možnost, da se na vlogo pripravi, jo po potrebi večkrat ponovi in da se po snemanju umakne v intimo. Veliki brat pa je vedno na preži. Nastopajoči igra samega sebe, ves čas. Vmes mora opravljati naloge, ki so velikokrat bizarne, vse to pa povečuje možnost konfliktov."

"In konflikti so za potrebe TV oddaje, združeni v ekstrakt. To je pravzaprav najpomembnejše, kajti Veliki brat pokaže tisto najslabše. Zato je ime resničnostni šov pravzaprav največja laž. Vsak še tako plehek film ali gledališka bulvarka sta videti bolj resnična od Velikega brata..."

"Že izbor kandidatov je opravljen tako, da so si med seboj tako različni, da nujno pride do napetosti. Odrezani so od običajnega življenja. Ni časopisov, sprehodov v naravi, telefonov, pogovorov s prijatelji, ni interneta... Ni čudno, da je tak vakuum za človeka nenaraven."

"Pravijo, da te tak resničnostni šov lahko zaznamuje za vse življenje. Nekateri, ki so se ga udeležili v drugih evropskih državah, so po tem poiskali celo pomoč psihologa. Pa recimo, da situacija ne bo tako resna. Ali ni tako, da naj človek, v smislu neke temeljne morale in etike, dela tako, da so v skladu z njegovo vestjo. Da svoja dejanja lahko sprejme in mu tudi čez nekaj let ne bodo v sramoto?"

"Legendarni avtor stripov Moebius je v trilogiji Inkal opisal dogodivščine Johna Difoola (kako pravo ime glede na to, da je angleško: fool=norec). Tam med drugim naletimo na televizijsko publiko, ki jo voditelji programa, kar sami poimenujejo telenarkosi. Se pravi, televizijski zasvojenci. Ti se ne premaknejo od sprejemnika, pa čeprav kamere snemajo, kako njim samim gori hiša, ker se na televiziji to boljše vidi. In zdaj smo pri temelju problema Velikega brata. Ta lahko obstaja samo ob izdatni podpori gledalcev. Tu se vse začne in vse konča. Kdor življenja okoli sebe ne zna opazovati z odprtimi očmi, kdor hlasta le za opravljanjem v vse prej kot znosni materinščini, komur se zdi voajerizem življenjski slog, kdor misli, da Veliki brat osvobaja možgane težkih misli, verjamem, da je v njem zdaj našel potrditev. Potrditev za odtujenost od realnega življenja, ki ničemur ne služi!"

"V šolo hodimo, da se nekaj naučimo, v trgovino gremo, zato da lahko kupujemo, knjige beremo, iz duhovnih in razvedrilnih namenov, hiše gradimo, da v njih živimo, glasbo poslušamo in slike občudujemo iz estetskih vzrokov. zakaj pa bi sodelovali v resničnostnem šovu ali ga gledali? Kakšen družbeno pozitiven učinek bi to lahko imelo? Veliko časa sem razmišljal o tem, a nekega tehtnega razloga nisem našel. Ste ga vi?"

V teh dneh se pospešeno bere Sveto pismo! Pri svetem Jožefu v Ljubljani poteka Svetopisemski maraton in ljudje lahko prisluhnejo ali pa celo sami javno berejo Božjo besedo. Akcija je vredna pozornosti. V svetu, kjer kraljujejo nakupovanje, opravljanje, politiziranje in Kmetija, lahko zasledimo tudi sončne žarke nečesa, kar zbuja upanje in ne depresije. Ob katerikoli uri lahko zaidete na Poljane, slišali boste besede iz Svetega pisma, knjige ki navdihuje ljudi že od začetkov.
Jaz sem bil pri sv. Jožefu že včeraj. Z najmlajšim sva jo primahala peš, se usedla in prisluhnila. Ljudi res ni bilo veliko, morda za seme. Ampak seme klije in obrodi sad. Žal mi je samo, ker nisva uspela ostati dlje. Mali se je nad Božjo besedo tako zamislil, da je pozabil povedati dve besedi (oči lu…!)… Namesto njega sem jih povedal jaz (ali lu…?), ampak hlačnica je bila že mokra in lužica na tleh. Še dobro, da mi je prijazni Benjamin pokazal krpo in sem lahko vse počedil. Potem sva počakala le še na prevoz in o svetopisemskih besedilih razmišljala bolj v prenesenem pomenu.

Včasih srečaš ljudi, ki pustijo v tebi globoko sled, kljub temu, da se z njimi srečaš le občasno. Eden takih je bil slikar Branko Čušin. Spominjam se, kako sta z ženo v prvih letih oddajanja radia, prišla v naše prostore. Urednik Franci je takrat v dar prejel lep akvarel, ki nas še danes spominja nanj. Branko je slikal predvsem v akvarele. Spominjam se, kako sva nekoč razpravljala, kako je težko z akvarelno tehniko, dobiti pravo črno barvo, saj skoraj vsaka posivi, ko se osuši. Ampak Branko je rešil tudi ta problem in dobil kot oglje črno, prav nič lisasto barvo. Naslikal je skoraj vse gore okoli svojega doma v Koroški Beli, pa čebelnjake in znamenja. Narava mu je bila vedno dobra inspiracija. Rad je tudi ekspirimentiral. Tako je izumil vinorel, akvarel, ki je slikan z vinom, rdečim seveda. Tudi tukaj je naredil pravo znanstveno ekspertizo, kajti: »Niso vsa vina primerna za slikanje…« »Vino se mora ravno prav zgostiti na dnu.« Enega teh vinorelov hranim tudi sam v svoji zbirki. Tudi Marije Pomagaj na Brezjah se je lotil in pripravil celo razstavo na to temo, pa svetnike in zavetnike.
Trikrat sem razstavljal na Koroški Beli. Vedno se je pridružil v klepetu in me potem popeljal tudi v atelje. Od tam nisem nikoli odšel praznih rok. Še pred dobrimi 14. dnevi sem dobil njegove pozdrave. Takrat mi je njegov sin tudi povedal, da je bolan. Pa si nisem mislil, da je ta bolezen za odhod. Mislil sem si, da bo še čas za odgovor, za obisk in klepet… A naša pota niso Gospodova pota. Zato pišem te neizgovorjene besede in se veselim, da je Branko zdaj v družbi tistih, ki jih je tako rad slikal.

Bolj kot se bliža datum razstave (29. oktobra bo v galeriji Družina v Ljubljani), bolj me daje »nervoza«. V zadnjih dneh sem vsak dan v ateljeju in prav hvaležen sem, da žena to tako potrpežljivo prenaša. Veliko sem že naredil, veliko še moram. Pred časom sem prav na teh straneh prikazal še surov oltar, ki sem ga naročil pri mizarju. Ta zdaj dobiva svoje obrise. Tvorijo ga tri velike glavne slike, na spodnjem delu pa še sedem manjših. Danes naj pokažem, kakšen motiv sem izbral. Na srednji glavni in tudi višji ploskvi je Kristus glava Cerkve, upodobljen kot Pentokrator, na glavi ima mitro. Levo od njega je Marija, na desni pa Janez Krstnik, največji od prerokov. Če dobro pogledate, lahko ugotovite, da gre za jasno motivno in vsebinsko navezavo na osrednji del Gentskega oltarja (Huberta in Jana van Eycka, iz približno 1432), ki pa je po moje predelan. Tako ustvarja dialog med prej in zdaj in hkrati ponuja staro preverjeno v novi podobi.
Slika je narejena s telefonom, zato ni najboljša, vendar pa naj bo za okvirno predstavo.

Gost v studiu je bil Janez Juhant, ki je predstavljal dve novi knjižni deli. Občutek pripadnosti (Celjska Mohorjeva), ki govori o Cerkvi v postmoderni in Etika l. (Študentska založba – Claritas), ki obravnava vprašanja etičnega delovanja danes.
Koliko etična je naša družba? Je to kaj povezano s tranzicijo? Je sedanja gospodarsko, finančna kriza tudi moralna kriza, so le nekatera vprašanja na katera je odgovarjal mislec, teolog in pedagog Janez Juhant. Etika pa ni samo pojem, ki ga morda, ob zavedanju, da gospodarski kriminal obstaja, pogrešamo samo pri nas, ampak je tudi pojem, ki je umanjkal v povezavi z globalno finančno krizo. Namreč, če pogledamo, kaj je krizo sprožilo (pohlep in slab nadzor nad delom velikih bank), lahko ugotovimo, da so etične vrednote v finančnih in gospodarskih prostorih vedno na preizkusu. In če prevlada pohlep in stremljenje za hitrimi in visokimi dobički, se zgrajena finančna konstrukcija, kaj hitro lahko tudi zamaje in podre. Etično razmišljanje je vedno povezano z dolgoročnostjo in ustaljenostjo, zato tam, kjer stremijo za hitrimi in visokimi profiti, hitro umanjka. Tega nas po besedah dr. Janeza Juhanta uči tudi sedanja finančna kriza, da o sramoti in zaporu tistih, ki so povzročili kolaps nekaterih bank, ter v revščino popeljali svoje vlagatelje, sploh ne govorimo.
Pogovor bo na sporedu v sredo 7. oktobra ob 18.15 in ga vsem razmišljujočim poslušalcem toplo priporočam.