Zdaj, ko smo uro spet prestavili na sončni čas, ja hitro noč. Zdajle ne bi razmišljal o tem, kako si nekateri želijo, da časa sploh ne bi prestavljali, saj nas posledice prestavitev spremljajo kar nekaj tednov. Zdajle bi rad povedal, kako je lepa Ljubljana zvečer. Vse skupaj se umiri (no, nikoli povsem). Nato pa zasvetijo raznovrstne luči, ki dajejo večernemu pohajkovanju nekaj skrivnostnega pridiha. Ker gredo otroci ob delavnikih kmalu k počitku, v mesto zvečer ne zaidemo velikokrat. Razen ob koncertih in razstavah, ampak takrat nas večinoma preganja čas. Če pa si čas vzameš, potem nisi razočaran. Tako mi je v teh dneh padla v oči izložba veleblagovnice Nama, nasproti glavne pošte. Iznajdljivi oblikovalci so, v sicer ozek prostor, zvrstili skoraj vse kulturne znamenitosti ljubljanskega Centra. Od Nebotičnika do Magistrata, NUK-a, Narodne galerije in Slovenske filharmonije. Tako preoblikovano, lično in domiselno, da skorajda ne pomisliš, da gre za izložbo, kjer lutke »prodajajo« obleke… Čestitke oblikovalcem, vam pa povabilo, da med sivim dolgočasjem, najdete kaj toplo navdihujočega.

Z maratonom se je začel, zame, eden najpomembnejših tednov v tem letu (v četrtek imam še odprtje razstave). Že včeraj je tekel naš prvošolček, danes pa smo se na 10 km progo podali še trije člani naše družine. Ker smo to noč prestavili uro na zimski čas, smo se dobro naspali in bili okoli osme ure že v mestu pripravljeni na start. Najstarejši sin, ki je bil v času priprav vedno najhitrejši, je sinoči potožil, da ga boli glava in noge. »To pa ne bo dobro«, nas je prešinilo. In res ni bilo. Kljub popitemu Lekadolu in veliki volji, ki jo je imel še zjutraj, ga je pri tretjem kilometru, domov odpeljala mama. Zdaj leži z vročino!
Hčera in jaz pa sva nadaljevala. Na progi sva se zaradi velikega števila tekačev, sicer izgubila, vendar pa srečno pritekla do konca. Ob poti nam je, ob velikem številu navijačev zavzeto mahala tudi družina Sešek. Hvala Urši, Luku in ostalim. Na cilju pa sem srečal še radijca Marka Zupana. Morda bi za prihodnje letao lahko organizirali radijsko tekaško ekipo. Tudi to bi bila lepa predstavitev…
Rezultati sicer niso pomembni, kajti vsak ki pride na cilj je zmagovalec, pa vendar. Katarina je prišla na cilj v bruto času 55 minut, kar je za 13 letnico zelo dobro. Vesel sem, da se je vse tako dobro končalo. Potem smo nekoliko spremljali še heroje, ki so tekli na 21 oz 42 km. Ljubljana se je na tekače res lepo pripravila. Tudi vreme je bilo za tek odlično in če bo vse po sreči se, prihodnje leto spet odpravimo na ljubljanske ulice v tekaških copatih!

Tekači iz osnovne šole Alojzija Šuštarja.

Vsak je prejel medaljo.

Bilo je hladno, ampak pričakovanje nas je grelo.

Taka je bila gneča na startu.

Kljub ne preveč prijetnemu vremenu se je danes na Prešernovem trgu zbralo okoli 3000 ljudi, ki so želeli dati svojo podporo »klasični« družini. Ker je bilo poročil o tem kar nekaj, naj zapišem le nekaj svojih opažanj.
1. Žal mi je bilo, da se je zbralo sorazmerno majhno število ljudi. Organizatorji so želeli zbrati vsaj 10 000 ljudi. Poleg tega je bilo kar nekaj transparentov v tujih jezikih, (kar je sicer hvalevredno, ker je delovalo mednarodno) zato je izgledala ta številka domačih obiskovalcev potem še manjša.
2. Zelo sem bil presenečen, koliko ljudi je na Prešernovem trgu, se pravi na mestu, spremljalo prireditev preko Radia Ognjišče na mobilnih telefonih. Morda jih je bilo celo kakih 500… Res presenetljivo!
3. Veliko skupin se je predstavilo in povedalo svojo izkušnjo družine, zato se mi je zdelo več kot presenetljivo, da so mediji pokrili samo govor škofa Stresa. Tega je povzela STA in po njej kasneje spletni mediji. To se mi je zdelo prav krivično do civilne družbe, ki je srečanje organizirala.
4. Tudi spletni komentarji so se potem vrteli samo okoli škofa Stresa, RKC in klerikalcev. Žal. Najbolj debela je bila tista trditev, kako nam o družini pridigajo celibaterji, ki nimajo nobene izkušnje družine…! Nobene? Halo? Kje so pa zrasli? Ali sami nimajo očeta in matere? Ali zato ne smejo govoriti o družini? Kakšna sprevrženost.
Naj bo dovolj. O novem družinskem zakoniku bomo še govorili.

Poln dan se obeta. Najprej se odpravljamo na 14. Ljubljanski maraton, saj teče naš prvošolček ob 13.30. Držali bomo pesti, da dobro opravi s 700 metri, kolikor meri proga za prvi in drugi razred. Potem se bomo odpravili na Družinski dan, na Prešernov trg. Tudi naša družina bi rada podprla s svojo prisotnostjo institucijo prave družine. Koliko lahko storimo je seveda vprašljivo, glede na vladajočo garnituro, prepričan pa sem, da bo zakon, če bo sprejet, padel na referendumu.
Naš župnik po 16. uri pripravlja »kostanjčkov« piknik za starše pevcev in ministrantov. Tudi tam se bomo oglasili, malo zaradi kostanja, ki ga imamo radi in malo zaradi druženja. Zvečer pride še seja Župnijskega pastoralnega sveta, kjer se bomo že ozrli na prihajajoči advent in Božične praznike. Veliko časa za lenobo ne bo, kljub soboti. Ampak, kdo je že videl lene starše? Jaz jih pač ne poznam…

Pred dnevi smo se pogovarjali o temi, ki nas vse zadnje čase precej zaposluje, namreč kaj vse bo razglašeno za družino in kdo vse bo potegnil »kratko«. Bili smo si enotni, da pripravljavci zakona niso mislili na dobrobit obstoječe družine, ampak so le hoteli vse ostale oblike izenačiti, morda dvigniti na »družinski« nivo. Ampak kolega je pripomnil, da se mu zdi čudno zakaj naši liberalci, očitni snovalci nove družinske zakonodaje, niso bili v svojih prizadevanjih za izenačevanje vseh vrst skupnosti pod pojmom družine, dosledni. Namreč, zakaj niso uzakonili tudi bigamije. Saj ima moški lahko rad tudi več žensk…? Zakaj se potem ne bi mogel poročiti z vsemi? In ženska? Bi bila lahko srečna tudi z dvema moškima in še kakšnim otrokom?
In potem so tu še določeni posamezniki, ki imajo raje živali (morda mačke ali kužke) kot ljudi. Zakaj tudi take skupnosti ne bi razglasili za »neke vrste družino« in tem posameznikom in njihovim ljubljencem, omogočili dedovanja in ostalih pravic iz naslova družine...?
Ja, daleč smo zabredli. Sploh, če se spomnim, kako stvari v praksi delujejo. Spomnim se, kako je ena od predlagateljic nove družinske zakonodaje, poudarila da je otrokov blagor na prvem mestu in da so seveda družinske skupnosti moža in žene najprimernejše za vzgojo in razvoj otrok. Vendar pa, da moramo istospolnim omogočiti posvojitev otrok, zaradi primerov, ki že obstajajo, da ti otroci ne bi bili izvzeti iz zakona in podobno. Kaj se bo zgodilo? Istospolni bodo po sprejemu zakona zaprosili za posvojitev, postavili se bodo v »čakalno vrsto« za otroka in… Po nekaj poskusih, ko naj bi bile »običajne« družinske skupnosti priviligirane, bodo pisali ustavnemu sodišču, se sklicevali na enakost pred zakonom in končno… dobili otroka! Kdo se bo takrat vprašal, kje je otrokova pravica, da odrašča v najprimernejši družinski obliki? Kdo bo takrat otroka sploh kaj vprašal? Bo otrok takrat le še sredstvo, objekt za zadovoljevanje lastnih travm istospolno usmerjenih? Vredno razmisleka!